Močan si toliko, kot si priznaš, da si šibek. Sliši se kontradiktorno, a vedno bolj sem prepričana v to.
Kaj pa pomeni biti močan?
Ali to pomeni, da nikomur ne poveš o svojih težavah in stiskah in jih tlačiš v sebe? Ali pa to pomeni, da sam sebi priznaš svojo šibkost in negotovost ter si pomagaš tako, da poiščeš nasvet, pomoč, posluh neke druge osebe? Prijatelji so zelo pomemben dejavnik pri naših stiskah, ker nas imajo radi takšne kot smo, mi jim zaupamo in nudijo nam rame za jok in toženje o svojih tegobah, kar večini ljudi pomaga. Že to, da lahko nekomu povejo, kar jih tišči, je pomembno, pa še odleže zelo. Pri tem naj podam čisto drobno opombo: običajno so prijatelji vedno na naši strani, torek skupaj z nami trobijo v naš rog, kar nam sicer pomaga pri tolažbi, vendar ni objektivno in ne pomaga pri razjasnitvi ali ureditvi težave. Malokateri prijatelj bo tvegal vaše prijateljstvo in vam dejal, da nekaj niste v redu naredili ali se odločili, pa četudi bi imel prav.
Kot vidite, je zelo tanka črta med tem, da si priznamo, da potrebujemo nekaj malega strokovne in nevtralne pomoči in tem, da menda vse zmoremo sami, ker smo močni, neustrašni, delovni in se ne smemo pritoževati. Mogoče bi se ob tem vprašali, zakaj smo v samem evropskem vrhu po številu izvršenih samomorov? Ali pa, zakaj je toliko alkoholizma znotraj slovenskih družin? In s tem povezanega nasilja vseh vrst. Zakaj strmo naraščajo različne psihosomatske bolezni, ki rezultirajo v mnogo prezgodnih smrti številnih ljudi?
Ja, sami sebi najbolj škodimo s tem, ko si zatiskamo oči oziroma poiščemo pomoč, ko je včasih že zelo pozno. Vedno se najde rešitev, četudi je ni takoj videti ali pa smo tako zaverovani v svojo bolečino in v svoj prav, da smo edini, ki nam je hudo in smo obupani, da sploh ne pomislimo na to, da je vedno nekje rešitev. Pri tem je dobro vedeti, da se redkokdaj ponudi kar sama od sebe, pa četudi se, je prizadeti in obupani posameznik ne vidi ali je ne more sprejeti. Neznosno breme črnega pesimizma zaradi problemov se zdi nerešljivo. Vseeno bom vedno trdila, da se najde izhod in rešitev, je pa treba za spremembo dojemanja realnega stanja začeti delati na tem in se potruditi, da se premaknemo ven iz brezupne letargije.
Pravim, da so najbolj močni tisti posamezniki, ki v trenutkih stiske, obupa in nemoči znajo in si želijo najti pomoč nekoga, ki je nevtralen, strokovno podkovan v smislu, da razume procese in cikle, ki prevevajo človeka v stiski ter da zna kompetentno podati svojo pomoč. S pomočjo strokovne podpore in razumevanja lahko posameznik počasi dobi bolj pozitiven in optimističen vpogled v svojo situacijo in tudi kakšne možnosti razrešitve obstajajo. Treba je zbrati pogum, si želeti spremeniti trenutno stanje in iti v akcijo.
