NE SMEM SE IZRAŽATI, TOREJ NE SMEM PETI…

OGLAS

NE SMEM SE IZRAŽATI, TOREJ NE SMEM PETI…

Na uro petja je prišla gospa, s katero delava po programu Šola za odkirvanja glasu in lastnih potencialov izražanja, kjer sem v pevski pouk poleg dihalnih in pevskih vaj vnesla še prenekatera svoja ostala znanja, ki sem si jih pridobivala vrsto let in jih še vedno pridobivam. Ko se kaj zatakne, z metodo karmične diagnostike v kombinaciji še nekaterih drugih znanj pogledam, kje je blokada oziroma kje tiči vzrok za nastalo težavo. Pevec tako težavo ozavesti, jo skozi proces dihanja razreši in potem je res veliko lažje peti kot bi to bilo sicer, pevski napredek pa je učinkovitejši in hitrejši.

OGLAS

Ko gospo vprašam kaj se je dogajalo od prejšnjega tedna, ko je bila pri meni mi je rekla, da je v sebi čutila močan odpor do petja. Kadar je želela vaditi jo je ta odpor naravnost ustavil, dnevi pa so tekli, ne da bi kaj dosti naredila na svojem glasu. Zanznala pa je, da odpor ni vezan na misel ‘nesmiselno je vaditi petje’ temveč, da je za tem odporom nekaj globjega. Rekla mi je še, da je kot majhna deklica zelo rada pela, potem pa je kar naenkrat s petjem prenehala, ne da bi natanko vedela zakaj.

Najprej sva malo poskusili vaditi petje. Ves čas sem zaznavala, da je v krču, grlo je imela povsem zategnjeno, hkrati je imela zategnjena ramena in zgornji del hrbta, zato sem pogledala, kje na energijski ravni tiči vzrok za njen odpor do petja in krč. Videla sem, da je travma nastala, ko je bila še čisto majhna deklica, stara približno tri leta. Peti je lahko prenehala pozneje, a v tem času je nastala blokada, ki jo je počasi dušila njeno željo po petju in jo od tega početja oddaljevala. V njenem energijskem zapisu ‘preberem’ misel, da ne sme peti oziroma se pevsko izražati. Tako si je skreirala in zafiksirala prepričanje, ki je postalo njena resnica in s to resnico je živela vse do danes: ‘Ne smem  peti oziroma se pevskoizražati.’ To je bila njena odločitev, ki jo je sprejela na podzavestni ravni, ne da bi se takrat tega sploh zavedela ali da bi kot majhna deklica vedela pravzaprav zakaj. Jaz ne vidim, da bi jo k temu botroval nek ključen dogodek ampak sama misel, ki je bila najverjetneje posledica njenega slabega trenutka, je bila dovolj. To ji povem in glede na to, da ne vidim jasnega vzroka njene odločitve preverim, kje tiči globji vzrok njene težave. Vidim, da se je v znotraj nje aktivirala travma iz enega prejšnjih življenj, kjer ji je bil zato, ker se je izražala in oznanjala resnico, govor onemogočen.

Gospo sem peljala v tisto življenje, kjer je nastala ta travma, da jo je ozavestila, se soočila s svojo bolečino ter jo skozi proces dihanja sprostila. Med procesom se je gospa čustveno odzvala z jokom. Kadar ozaveščamo travme svoje preteklosti je čustven odziv prav pogost pojav. Ko je vse predihala in se povsem umirila je rekla, da se počuti lahkotnejše in da so iz nje padla bremena, ker so se sproščala ramena in zgornji del hrbta. Vidim, da so poteze na njene obrazu mehkejše in da je vidno olajšana. Hkrati sem vesela, ker mi je rekla: ‘Nekoč sem v regresiji videla prav to, kar ste mi vi danes povedala, da sem v enem prejšnjih življenj zato, ker sem se izražala in oznanjala resnico, morala za vedno nehati govoriti, pa takrat tega nisem verjela, morda nisem niti prav razumela, sedaj pa vidim, da to, kar sem videla, drži.’

Še dobro, da mi tega, kaj je nekoč videla v regresiji ni povedala, ker bi otežilo moje delo in bi veliko težje prišla do vzroka nastalih težav. Mimogrede bi lahko podvomila v svoja videnja in občutke, tako pa sem povsem neobremenjena s tem, kar je ona že vedela, pa si ni verjela in vedenja ni znala povezati s svojo težavo, lahko prišla prav do samega bistva njenih  težav, ter ji tako pomagala, da je stopila korak naprej.