V zadnjem desetletju smo pri nas priča ekspanziji t.i. zdravilnih parkov. V zvezi z njimi je zanimiva je neposredna povezanost »količine« skalarnih valov s Schumannovo resonanco (Zemljina lastna frekvenca – cca 7,85 Hz).
To frekvenco je sicer sila težko zaznati (malo je držav v Evropi, ki imajo naprave za merjenje Schumannove resonance), na mestih v naravi, ki so resnično zdravilna, pa jo lahko zaznamo s povsem običajnim, malo boljšim frekvencmetrom. Mesta v naravi, ki so vibacijsko intenzivneje povezana s frekvenco Schumannove resonance, so »bogata« s skalarnimi valovi. Že Nikola Tesla pa je menil, da lahko skalarne valove v večji ali manjši meri »proizvaja« tudi človek. In glej ga zlomka – najbolj intenzivno takrat, ko je vmeditativnem stanju oz. v stanju notranje praznine (logično, na nek način se takrat z umom »umakne« iz 3D sveta), »stikalo« v katerem sprožimo skalarne valove, pa se nahaja na alfa ravni – torej tam nekje, ko v naših možganih prevladuje približno takšna frekvenca, kot je frekvenca Schumannovega valovanja.
Skalarni valovi se odzivajo tudi na našo namero. Do sedaj smo govorili o nemanifestiranem na eni in manifestiranem na drugi strani le na splošno. Kako pa je s polji realnosti, katere živimo? Ne pozabimo namreč, da kvantni fiziki primerjajo vesolje z matrico neštetih možnosti.
V zadnjih letih je bilo posnetih nekaj filmov, ki govorijo o kvantni resničnosti na poljuden način. Paralelno z njimi je prišlo tudi do razvoja kvantnih tehnik, s katerimi je mogoč preskok iz ene kvantne realnosti v drugo in to ne le v smislu zdravstvenega stanja (npr. reconnection), ampak tudi v smislu različnih drugih oblik izkušanja obilja (npr. equilibrium z namero).
Pri equilibriumu z namero gre recimo za to, da se z umom pomakneš v praznino in paralelno ustvariš skalarno polje, ki kolapsira polje realnosti, v katerem si bil in te vodi v drugo polje realnosti, skladno s tvojo namero, saj so, kot sem že omenil, skalarni valovi neposredna povezava med nemanifestiranim in manifestiranim. Z jasno namero pa je moč usmerjati njihovo delovanje. Omejitev pri tem ni – mogoči so »čudeži« (»čudežne« ozdravitve, nenadni splošni življenjski uspehi …). Glavni elementi, ki vplivajo na učinkovitost takšnih tehnik so predvsem – količina skalarnih valov, ki jih ustvarimo (lahko se seštevajo – recimo mesto, na katerem je okrepljena Schumannova resonanca, prostor, v katerem to večkrat počnemo in ima zato ustrezno urejeno energijsko strukturo, skupina, naravnana v skladu z namero …), zaupanje v metodo, notranje omejitve in sposobnost ustvariti adekvatno namero.
Menim, da imajo v vseh primerih, ko se neka ozdravitev zgodi na “nenavadno” hiter način, ko pride do neke notranje transformacije s pomočjo “višjih sil” … prste vmes skalarni valovi, včasih zabeljeni z ustrezno namero, včasih pa ne, saj v nas takrat, ko so prisotni v zadostni meri, sami po sebi in na vseh ravneh usmerjajo v naše naravno stanje, stanje, kakršno v našem telesu nastopi takrat, ko se iz njega »umaknejo« napetosti, povzročene zaradi stresa, neizpolnjenih potreb, neintegriranih čustvenih nabojev …
Ob dovolj intenzivni prisotnosti skalarnih valov pa pride celo do sprememb na nevrološki ravni. Gre le za to, na kakšen način skalarne valove pritegnemo, v kakšnem obsegu in v kakšni meri smo se pripravljeni prepustiti njihovemu bazičnemu delovanju, oziroma delovanju skladnim z namero. Skalarni valovi, podprti z ustrezno namero zdravijo, ko recimo v molitvi prosiš za zdravje (v stanju predanosti in odprtosti pritegneš skalarne valove), ko nekdo za pomoč kliče angele, ko zdravilec “dopusti”, da energija preprosto steče …
Sedaj pa glede na vse navedbe, povezane s skalarnimi valovi, poskusimo pojasniti v začetku izpostavljene »čudežne« primere:
- Primer zdravljenja Ludovika XIV smo že nekako povezali s placebom. Pri placebu gre za to, da se tedaj, ko verjamemo da se bo nekaj zgodilo, ali da nam bo nekaj pomagalo, struktura uma poenoti. Različni podelementi jaza, ki jih psihologija imenuje bazični jaz, zaključni jaz, socialno modificirani jaz …, niso več v konfliktu, kar je v vsakdanjem življenju nekaj običajnega, ampak se poenotijo, zaradi česar se po eni strani sproži pospešeno delovanje skalarnih valov, po drugi pa ta enotnost oziroma pričakovanje deluje podobno, kot čista, močna namera. Ta dva elementa sta glavna os nenadne spremembe zdravstvenega stanja. Pri reconnectionu pa skalarno polje sproži terapevt, uspeh terapije pa je neposredno povezan z »odprtostjo« klienta.
- Nekaj podobnega se zgodi tudi takrat, ko obiščemo katerega od svetih/zdravilnih mest, s tem, da je na njih običajno že sama po sebi prisotna okrepljena Schumannova resonanca in s tem skalarni valovi, poleg tega pa k spremembam »pomaga« tudi kolektivno polje, ki ga na takšnih mestih ustvarijo ljudje s svojimi upi. Lahko torej rečemo, da na zdravilnih mestih »dela« tudi kolektivna zavest – kolektivna vera v ozdravitev. Kolektivna zavest nam je sicer v veliko primerih ovira, pogosto pa je seveda lahko tudi katalizator in v skupini je pogosto mogoče rešiti tisto, kar je individualno precej težje. Zanimiv primer moči kolektivne zavesti imamo tudi v živalskem svetu – če gre na jug ena sama gos, se izgubi. Le jata najde pot.
- Verjetno pa je najbolj zanimiv primer odtisa Milarepine dlani v skali. Primer je v nekaterih segmentih podoben eksperimentu, ki so ga le do neke mere uspešno izpeljali Američani v t.i. eksperimentu Philadelphija, leta 1943. Cilj eksperimenta je bil uporabiti skalarne valove za to, da bi vojna ladja USS Eldridge postala za radarje nevidna. Toda kaj se je zgodilo? Ne le, da je ladja postala nevidna in da se je teleportirala v drugo pristanišče (iz Philadelphie v več kot 300 km oddaljeni Norfolk), ampak je prišlo tudi do situacije, da je imel po delovanju umetno generiranega polja skalarnih valov, eden od mornarjev roko “vgrajeno” v železno konstrukcijo ladje. V nekem momentu se je torej zabrisala meja med manifestiranim in nemanifestiranim. Takrat je bil mornar verjetno naslonjen na konstrukcijo, v katero se mu je roka “vdrla”, ko so generator skalarnih valov izključili, pa je bila meja med nemanifestiranim in manifestiranim tako hitro spet vzpostavljena, da je železna konstrukcija »ujela« mornarjevo roko. Nekaj podobnega je storil Milarepa – sposoben je bil sprožiti tako močno polje skalarnih valov, da je razširil cono meje med nemanifestiranim in manifestiranim in v tej fazi naredil z roko odtis v skalo.
Polje »čudežev« je torej večplastno in skozi osebnostni napredek in predano vajo lahko posameznik izvaja vedno večje čudeže. Seveda pa drži tudi to, da ni vsak dan enako primeren za izpeljavo »čudežev«. Ne vem sicer, na kakšnih osnovah so magi preteklosti izračunavali, kateri dan je primeren za uspešne manifestacije iz domene »čudežev«, a danes vemo, da ob dnevih, ko je geomagnetno polje aktivneje. Kako je z aktivnostjo geomagnetnega polja pa nam pove vrednost Kp faktor.
