Kolikor mi spomin seže v otroštvo, se je bilo pri nas zelo težko zanesti na kogarkoli. Vsaki obljubi je definitivno sledilo globoko razočaranje. Na tisoče prelomljenih besed, prelitih solza, globoke ranjenosti in prizadetosti. Z leti sem razvila sistem rezervnega načrta. Kar je v praksi pomenilo, da si pri vsaki obljubi, vedno rezerviram čas in opravim stvari sama. Oziroma najdem izgovor, zakaj mi obljubljena stvar v resnici sploh ni pomembna. Navadila sem se čim manj pričakovati in kar je bilo v moji moči opraviti sama. Od težjih fizičnih del, do specifičnih spretnosti, ki sem se jih pač priučila, ko sem jih potrebovala. Le v partnerskih odnosih mi ni uspevalo držati distanco in sem vedno podlegla globokim razočaranjem in ranjenemu srcu, ki pa se je z leti čedalje bolj ohlajalo. In ostala sem sama… Čisto in popolnoma sama. Hladna, zaprta in gromozansko osamljena. Polna negativnih čustev kot so ljubosumje, zamere, jeza in ne sprejemanje. Dokler ni prišel on. Poslan z namenom da mi pokaže pot iz bede in žalosti. Z ogromno mero vztrajnosti, doslednosti in potrpežljivosti mi je vrnil vero v ljudi.
Ranjen človek potrebuje pomoč. Potrebujemo drug drugega, ko nam je težko in je srce hladno, brez volje in upanja. Ko nimamo moči in volje za naslednji korak na pot življenja. Dovolimo si sprejeti ljudi, ki so tu da nas dvignejo in vrnejo na pravno pot. Poglejmo okoli sebe in zaupajmo vsaj toliko, da si dovolimo poskusiti.
Potem so tukaj tudi oni… naši vodniki, ki so polni ljubezni in sočutja. Vedno pripravljeni ublažiti naše bolečine. Vedno znova sem hvaležna za dar, ki mi omogoča čisto in jasno povezovanje z temi čudovitimi bitji. Povezani po nekih drugih pravilih. Zavezani z obljubo, ki se nikoli ne prelomi in ji ne poteče rok trajanja. Tukaj le zato, da mi omogočijo lahkotnejšo pot čez trnje, v katero se vedno znova zapletam. Energija tako silovita, da topi ledeni oklep okoli mojega srca. Raztaplja čustva, ki me vržejo iz ravnovesja. Vedno znova me prestrežejo, ko padem. Ko ne vidim kaj me življenje uči. Končno lahko rečem da ZAUPAM. Vem da me bodo nežno in ljubeče vedno znova vrnili na pravo pot, da so njihove obljube večne. Izrečene v brezpogojni ljubezni.
In moj zemeljski angel… oba se še učiva in pogumno stopava vsak po svoji poti povezana v čudovit odnos dajanja in sprejemanja. Še vedno vztrajen, potrpežljiv in poln ljubezni… za kar sem mu neizmerno hvaležna.
Pošiljam ti topel objem
Simona Kozole
Masaže Monca – terapevtske masaže, Tesla Metamorfoza, komunikacija duše in vodene meditacije
Moja spletna stran
