POT

OGLAS

V koliko obrazih sem te že našla in skozi koliko podob si mi pokazal pot do svetega keliha v središču srca?

Ko na trenutke pozabim živeti Lepoto in me za toliko reči postane strah, ko na trenutke izgubim zaupanje in smisel, mi potrkaš na tiho sobano v središču Betela Duše; se mi ponovno prikažeš skozi lesketajoče se oči navihanega nasmeha, kjer začutim, ponovno, kako živa sem, kako v meni utripa nemirni dih radosti, ko se hrepenenje srca zlije z željo, da ponovno zabivam Enost, da ponovno ljubim, da ponovno hrepenim, da ponovno čutim.

Tvoj neprizanesljivi dotik pogleda, mi tako predrzno, brez predhodne najave odpira srce v razgaljena jutra, dneve in večere.
Vedno znova poskrbiš za ta impulz, za ta utrip, skozi katerega se razpoznavam v polnokrvni živosti in življenjski strasti ustvarjalnih zanosov. Hrepenim, da ljubim; ljubim, da hrepenim, … nikoli v celoti izpolnjeno zgodbo, ki žene po poti do vedno se izmikajočega Cilja.

OGLAS

A zdaj te že poznam, poznam te tvoje impulze božanske kreacije, ki mi jih odstreš le toliko, da me vedno znova prebujaš v nova obzorja izpolnjenih sanjarjenj, ki se brez vsakih krčev izlivajo iz Velikega Središča Duše in mi medejo jasne misli uma. Ne dovoliš mi spanca, ker me ženeš v domišljijske omame pravega Božanskega navdiha, ki ne miruje, ki me vedno znova iztirja iz lenobne rutine zavetja.

Prekrižal si mi pot, ko sem že skorajda mislila, da sem ‘ušla’ tvojim ‘priganjanjem’ k celostnemu prebujenju. Ponovno si me zadel, skozi ta tvoj pogled, že tisočeri pogled, v katerega si se tudi tokrat tako nesramno vtihotapil v že skorajda ‘otopel’ mir, ki sem ga zamenjevala z Nirvano. In zdaj mi, ko je pomlad že davno dozorela v zrelo poletje, in poletje v jesen, mehčaš srce, da slučajno ne pozabim Praspomina tiste Božanske iskre naboja, iz katere sem ustvarjena in za katero hočeš, da jo tkem v svoje poslanstvo misli, besed in dejanj.

Tudi tokrat si uspel, uspel skozi tvoj ‘preoblečeni’ pogled razburkati še vedno na trenutke plašen in obotavljajoč korak k Tebi; kot da mi ne pustiš niti tega, da si dobro oddahnem in zajamem sapo.

Vem, prišel si mi povedati, kako zelo sem živa, tako zelo živa, da ne smem izgubiti niti trenutka časa, niti trenutka Diha, niti trenutka hrepenenja, ki me v resnici pelje ravno proti Cilju, ki mi ga tako spretno izmikaš, ker vedno znova želiš in hočeš da ostajam najboljša učenka in učiteljica hkrati.

Ampak tokrat, dragi moj, sem razpoznala tvojo ‘nakano’, ker se z lahkotnim zavedanjem učim odpirati največji Zaklad, do katerega si me, tudi v mukah in bolečinah pripeljal z namenom, da bom za vse večne čase znala ceniti Svetlobo, ki je LUČ in luč, ki je Ljubezen. Da bom za vse večne čase vedela, s polno mero Zavedanja, kako neizmerna moč mi je podarjena v tisti Zlati kaplji Tebe, ki mi bije v središču živega srca in znala, v globokem poklonu iskrenega spoštovanja, častiti Življenje, ki je nič drugega kot Božanska Luč neskončne Svetlobe; Ljubezen, ki presega samo sebe.