Realnost obsmrtnih doživetij je temeljno vprašanje pri preučevanju tega pojava. Kot kriterij je uporabljen eksakten znanstveni pristop. Članek poskuša iz množice razlag predstaviti tiste, ki se najbolj neposredno dotikajo zastavljenega problema in kjer imamo možnost preveritve ključnih predpostavk z objektivnimi meritvami, kot so meritve EEG klinično mrtvih, nivoja kisika in ogljikovega dioksida v krvi med obsmrtnimi izkušnjami, vizualno percepcijo, vključno slepih oseb, med izventelesno izkušnjo ter razkritje človekovega genetskega materiala.
1. UVOD: Ob poslušanju, branju ali preučevanju obsmrtnih doživetij se nam ne samo kot prvo, ampak kot temeljno, postavi vprašanje o njihovi resničnosti. Hkrati z njim pa tudi vprašanje o nematerialnosti naše zavesti, drugačnih vzporednih dimenzijah realnosti, o posmrtnem življenju. Vprašanja, na katerega bi znanstveno dokazan in neovrgljiv tako pritrdilen kot nikalen odgovor, posegel v same temelje našega bivanja in hkrati prinesel neslutene posledice v življenje celotne človeške družbe.
Da bi lahko poskusili odgovoriti na zastavljeno vprašanje, moramo najprej definirati, kaj je resnica in posledično, kaj je resnično. Najrazširjenejše in iz praktičnega stališča najuporabnejše pojmovanje je, da je resnica skladnost med idejo (mislijo, sodbo ali pojmom) in predmetom (stvarjo, pojavom ali pojmom), ki obstaja zunaj in neodvisno od naših misli1.
Ta navidez enostavna definicija pa skupaj z danes prevladujočim racionalističnim in materialističnim pogledom prinaša dve težavi, ki zelo otežkočata dokazovanje realnosti obsmrtnih doživetij.
Prvi problem je, kdo je “sodnik”, torek, kdo je tisti, katerega (raz)sodba velja za resnično. Mesto te avtoritete si je vsaj v zahodnem svetu nesporno priborila znanost. Eksaktnost, merljivost, ponovljivost in napovedljivost kot temelji resničnosti so se iz naravoslovnih znanosti bolj ali manj razširili tudi na humanistične in družboslovne. Subjektivnost ocene resničnosti izven znanstvene srenje velja za “ljubiteljsko”, “neznanstveno” ali celo “šarlatansko”. Seveda pa to znanstvenike ne moti, da sami zelo različno in zelo subjektivno razlagajo nekatere fenomene. Obsmrtna doživetja so eden od takih pojavov, kjer imamo veliko znanstvenih razlag, ki pa še vedno ne dajo odgovora niti na temeljno vprašanje resničnosti pojava.
Druga težava definicije resničnosti je določitev kriterija skladnosti. Ali je dovolj, da nekaj deset milijonov ljudi izpove v bistvo enako obsmrtno doživetje? Ali je tako velika populacija zadostuje za prehod kvantitete v kvaliteto (realnost)? Tudi tu si je škarje in platno prisvojila znanost. Pojmovanje časa, kot ga opisuje tetraplegični genij fizike in je do določene meje identično pojmovanju časa pri marsikaterem, ki je imel obsmrtno doživetje, je skoraj splošno znanstveno sprejeto dejstvo in mu je na ta način priznana realnost. Teorije paralelnih svetov, ki ima vse več privržencev med teoretskimi in kvantnimi fiziki, nihče ne obravnava kot produkt halucinacije ali specifičnega izločanja določene spojine v nek možganski center, kot se to dogaja ljudem, ki so v času obsmrtnih doživetij mogoče že bili v takih paralelnih svetovih. Podobno bi lahko rekli za teorije o obstoju dodatnih dimenzij.
Torej je trenutno v praktičnem pogledu resnično tisto, kar je znanstveno dokazano.Čeprav se s takim stališčem osebno ne strinjam popolnoma, bom v tem prispevku uporabil samo znanstvene kriterije. Za znanost je neovrgljiv dokaz resničnosti ponavljajoča objektivna meritev. Če bi lahko z meritvijo z inštrumentom zaznali prisotnost nematerialne človekove zavesti izven fizičnega telesa, bi bila nedvoumno dokazana resničnost njenega obstoja. Tega do sedaj ni uspelo še nikomur. Seveda pa to ni dokaz, da zavesti v taki obliki ni. Lahko je res ni, lahko pa tega (še) ne znamo dokazati zaradi našega neznanja in pomanjkanja ustreznih meril.
Kljub tem pomislekom pa lahko vseeno kritično presodimo različne razlage obsmrtnih pojavov in poskušamo odgovoriti na temeljno dilemo: obsmrtna doživetja – v našem telesu ali izven njega?
2. OBSMRTNA DOŽIVETJA
Prvi nedvoumen opis obsmrtnega doživetja navaja Platon v Državi2, kjer v 10. knjigi opisuje (mitološko) potovanje grškega junaka Era v onostranstvo in nazaj. Čeprav je bilo v naslednjih skoraj poltretjih tisočletjih veliko opisov obsmrtnih doživetij (srednjeveška pričevanja, ki jih je zbrala in obdelala Carol Zaleski3, imamo tudi v slovenskem prevodu), do izida Moodyeve knjige Življenje po življenju4 pojav ni vzbudil zanimanja niti strokovne niti laične javnosti. Od takrat raziskuje pojav z različnih plati veliko znanstvenikov.
Opisi posameznih obsmrtnih doživetij se v podrobnosti h razlikujejo med sabo, vendar pa jih povezuje skupna rdeča nit dogajanja. Dogajanje pri “tipičnem” obsmrtnem doživetjem bi lahko strnili v nekaj točk:
-
občutek sproščenosti, izginotja telesnih bolečin, občutek “biti mrtev”,
-
ločitev zavesti od telesa (izventelesna izkušnja) in opazovanje dogajanja
-
prehod skozi predor,
-
srečanje z “onostranskimi bitji”: mrtvimi sorodniki, prijatelji, ..in/ali “mitičnimi” osebami,
-
močna emocionalna stanja ljubezni, miru, sreče,
-
luč, komunikacija z lučjo,
-
pregled življenja,
-
prostovoljna ali vsiljena odločitev za vrnitev,
-
vrnitev v telo.
Še enkrat moram poudariti, da gre za skonstruirano tipično obsmrtno doživetje in da individualni opisi večinoma ne vsebujejo vseh elementov oziroma vsebujejo tudi nekatere druge. Večje odstopanje so tudi t.i. negativna ali celo peklenska obsmrtna doživetja, kjer je onostranstvo, v nasprotju z zgornjim opisom, ni ravno “nebeško”.
3. KRITIČNE OKOLIŠČINE
Moje mnenje je, da lahko v prvi fazi odgovor na dilemo o resničnosti obsmrtnih doživetij zreduciramo na odgovor o resničnosti izventelesne izkušnje. Izventelesna izkušnja ni samo značilnost obsmrtnih izkušenj. Pojav kot tak je dobro poznan v različnih ezoteričnih tradicijah v obliki različnih “projekcij” ali “potovanj”. Izventelesni izkušnji obsmrtnih doživetij bi najbolj odgovarjala, če uporabim pojem iz zahodnega hermetizma, t.i. eterična projekcija. Preučevanje izventelesne izkušnje lahko da neposredne odgovore o naravi naše zavesti. Vendar pa moram hkrati poudariti, da preučevanje izventelesne izkušnje samo prvi, temeljni korak. Bivanje zavesti v “onostranstvu” v naslednjih fazah obsmrtnih doživetij odpira še več bivanjskih vprašanj.
Za preučevanje realnosti obsmrtnih doživetij je torej najprimernejša faza čas izventelesne izkušnje, še posebej, če se dogaja v vsaj delno kontroliranih okoliščinah. Z delno kontroliranimi okoliščinami mislim predvsem možnost merjenja določenih bioloških indikatorjev, kot sta na primer merjenje možganske aktivnosti z elektroencefalogramom (EEG) ali merjenje koncentracije kisika oziroma ogljikovega dioksida v krvi v času obsmrtnega doživetja. Če bi se načrtno lotili raziskav tega pojava, bi lahko merili tudi koncentracije nekaterih drugih “kritičnih” spojin, kot so na primer različni nevrotransmiterji ali pa endorfini. Hkrati je možna preveritev resničnosti kasnejšega pacientovega opisa dogajanja med obsmrtnim doživetjem v fazi izventelesne izkušnje. Preveritev verodostojnosti opazovanj med izventelesno izkušnjo je še posebno močan faktor v primeru slepih pacientov. S takim načinom preučevanja sta vsaj delno izpolnjena dodatna pogoja ugotavljanja resničnosti dogodka. Ostale faze obsmrtnih doživetij se dogajajo v drugih “svetovih” in za zdaj ni načina preverjanja resničnosti opisa teh faz.
4. REZULTATI RAZISKAV V KRITIČNIH OKOLIŠČINAH
Halucinacije (v najširšem pomenu besede) že po sami definiciji ne odsevajo realnosti in so kot take produkt človekovih možganov. Spremljanje možganskih aktivnosti z EEG, tudi v trenutkih klinične smrti, pomembno prispeva k oceni relacije zavest – možgani. Ni nepomembno poudariti, da je raven odčitek EEG v mnogo državah pravno definiran kot odločilni element za določitev klinične smrti.
Večina pacientov, kjer na EEG ni bilo zaznati nobene možganske aktivnosti, po uspešnem oživljanju ni imela nikakršnih spominov na dogajanje, medtem ko je manjši del (raziskave navajajo različne številke, večinoma med 10 do 25%) poročal o obsmrtnih doživetjih5,6 Ker je EEG odčitek raven, bi morala biti zavest dejansko izven telesa. Takšnim trditvam zagovornikov dualističnega pogleda nasprotniki ugovarjajo, da procesi, ki povzročajo občutek ločenosti zavesti od telesa, niso merljivi z EEG. Nevrofiziologi so s stimuliranjem različnih delov možganov uspeli vzbuditi v testnih osebah občutke, ki so podobni ali enaki občutkom med obsmrtnimi doživetji: izventelesna izkušnja predor, svetloba, …Obsmrtno doživetje naj bilo po teh gledanjih samo niz zaporednih odzivov možganov na različne elektrokemične dražljaje med procesom umiranja. Na osnovi tega je nastalo mnogo nevrofizioloških teorij obsmrtnih doživetij8,9, ki imajo skupni imenovalec v temeljni predpostavki, da je dogajanje obsmrtnih doživljajev locirano samo in izključno v (človeških) možganih. To pa nas pripelje do svojevrstne dileme: če so nevrofiziološke teorije (ali vsaj ena od njih) pravilne, potem je ugovor tistih, ki dvomijo v merljivost procesov med obsmrtnim doživetjem z EEG, ničen, saj je v možganih takrat zelo burno dogajanje, ki bi se moralo jasno odražati na EEG; če pa je pravilen ugovor o nezmožnosti EEG detekcije procesov, potem odpadejo vse nevrofiziološke teorije. Prav tako raven odčitek EEG med obsmrtno izkušnjo vzbuja močan dvom v nekatere psihološke razlage. Najbolj popularna izmed njih, nastala v tridesetih letih prejšnjega stoletja, je depersonalizacijska teorija. Človek v trenutkih umiranja poskuša zamenjati neprijetne občutke in trpljenje s prijetnimi fantazijami, se “depersonalizira”, se odstrani iz sebe. Vendar pa, kot preje, fantazije so možganska aktivnost, ki pa jih med nekaterimi obsmrtnimi doživetji ni zaznati.
Merjenje koncentracije kisika in ogljikovega dioksida med obsmrtnimi doživetji je že kmalu ovrglo nekdaj popularno teorijo, da so obsmrtna doživetja rezultat možganskih procesov, katerih vzrok je znižana raven kisika in/ali povečana raven ogljikovega dioksida. Preprosto se je pokazalo, da je v veliko primerih raven obeh spojin med obsmrtnim doživetjem v normalnih mejah10,11, posebno v primerih, ko sta srce in pljuča delovala normalno – primeri obsmrtnih izkušenj med nesrečami ali celo obsmrtne izkušnje zdravih ljudi. Ravno tako se halucinacije, povzročene s spremembama koncentracije obeh komponent, močno razlikujejo od obsmrtnih doživetij. Ugotovili so, da je pomanjkanje kisika v možganih lahko vzrok za obsmrtno doživetje, zanimivo pa je, da hiperkarbija ni bila nikoli dokazan vzrok obsmrtnega doživetja12. Kljub temu pa nekateri raziskovalci8 vztrajajo na teoriji, da pomanjkanje kisika v vidnem centru povzroča odmiranje različnih tipov celic z različnimi hitrostmi (v centru hitreje, na periferiji počasneje), kar daje občutek luči v sredini ter teme okoli, kar si “obsmrtniki” razlagajo kot predor. Evidentna slabost takega redukcionističnega pristopa je nezmožnost razlage večine ostalih elementov obsmrtnih izkušenj z isto teorijo.
Močan adut zagovornikov realnosti obsmrtnih doživetij je možnost preveritve opisov dogajanja dokazano klinično mrtvih ljudi, predvsem dogajanje v bolnišnicah v času reševanja njihovih življenj. Dr. Michael B. Sabom7 opisuje raziskave preverljivih podrobnosti opisov obsmrtnih doživetij klinično mrtvih pacientov in jih primerja z opisi klinično mrtvih pacientov, ki niso imeli obsmrtnih izkušenj, torej pacientov, ki so zavestno opisovali dogodke samo na osnovi njihove domišljije. Ugotovil je, da so opisi kontrolne skupine zelo podobni opisom dogajanje iz filmov in TV nadaljevank in so kot taki vsebovali večje napake, bili so zelo splošni in brez podrobnosti. V nasprotju z njimi so pacienti z obsmrtnimi izkušnjami opisali dogajanje brez napak in z veliko zelo specifičnih podrobnosti. Obsmrtna doživetja, kjer so pacienti natančno opisovali dogajanje pri oživljanju, je avtor poimenoval autoskopska obsmrtna doživetja, tudi z namenom, da jih primerja z autoskopskimi halucinacijami in jih od njih tudi jasno loči.
Identične rezultate navajajo tudi Ring in Lawrence13 (navajata tudi primere, ko so pacienti v izventelesni izkušnji opazili detajle, ki so bili s položaja njihovega fizičnega telesa nevidni), Morse in Perry)11 (na straneh 97-98 navajata primere zgodb dveh otrok, ki sta preverjeno popolnoma brez napak detajlno opisovala take podrobnosti njunih reševanj, da kot “razumna razlaga …da je Rhonda bila resnično izven svojega telesa, ko so jo zdravniki poskušali oživiti.”), Ring in Cooper14 (videnja slepih med obsmrtnimi doživetji) ter Parnia in Fenwick15. Slednja poudarjata, da gre za s sedanjim znanjem nerazložljiv pojav, ki pa dokazano obstaja. Kot alternative sedanjim teorijam predlagata nekatere nove možnosti definiranja zavesti , kot so na primer kvantni procesi v nevronskih mikrokanalih, da je zavest oblika “resonance oblik” (morphic resonance – pojem ki ga je definiral Ruper Sheldrake v svoji knjigi New Science of Life16), dopuščata pa tudi možnost, da je zavest “temeljna znanstvena identiteta sama po sebi, ki je ne moremo reducirati v karkoli osnovnejšega”. Torej, da zavest ni produkt živčnega sistema, ampak je samostojno bivajoča. Ta logična in sama po sebi ponujajoča razlaga, ki je v ezoterični učenjih različnih tradicij samoumevna, se je v tako eksplicitni obliki prvič pojavila v “resni” znanstveni reviji. Predhodno je bila ta misel že nakazana v člankih Tarta17 in Van Lommela in kolegov18, možnost “transcendentalne zavesti, ki ni locirana ne v prostoru ne v času” pa dopuščata tudi Ring in Cooperjeva. Tudi skeptiki imajo svoje razlage, najbolj zanimiva, pa tudi sporna, je teorija Melvina Morsa19, ki pravi, da slepi med obsmrtnimi izkušnjami “vidijo” s pomočjo šestega čuta, lociranega v desnem senčnem režnju možganov in hipokampusu. Ta komunicira z identičnimi strukturami drugih ljudi, ki tako “gledajo” za slepega umirajočega. Skeptikom skeptikov se seveda vsiljujejo vprašanja, kot so: zakaj medicina ne uporabi tega odkritja za zdravljenje slepote?, ali: zakaj potrebujemo telefone, mobitele, pošto in druga komunikacijska sredstva, če bi lahko enostavno, jasno in povrhu še zastonj komunicirali na način dr. Morsa?
Čeprav ni neposredno povezana s kritičnimi okoliščinami, pa je zaradi potencialnih možnosti preverjanja zanimiva še ena teorija. Podobnost obsmrtnih doživetij, ne glede na spol, starost, raso, nazorsko prepričanje, socialni status ali zgodovinsko obdobje, je močan argument obeh taborov. Merljiv bi lahko bil argument skeptikov. Obsmrtna doživetja so si tako podobna zato, ker so del našega genetskega materiala. Zakodiran imamo prijeten postopek prehoda v smrt, da nam olajša prehod v “nič”. Ob umiranju, v življenjski nevarnosti ali v nekaterih drugih primerih se ta postopek sproži – za preživele je to obsmrtno doživetje. Genetika je v zadnjih letih tako napredovala, da je odkrila že celoten človeški genom. Zaenkrat še niso poznane funkcije vsakega gena, vendar lahko upravičeno pričakujemo, da se bo to zgodilo v relativno bližnji prihodnosti. Torej bo tudi možno ugotoviti, ali res imamo gen za obsmrtno doživetje.
5. ZAKLJUČEK
Končnega odgovora na vprašanje, ali so obsmrtna doživetja realen pojav, še vedno ne moremo dati. Raziskovalci si niso enotni v razlagi niti enega elementa obsmrtnega doživetja. Do sedaj prevladujočim psihološkim, še posebno pa nevrofiziološkim razlagam, se pridružujejo tudi take, ki predpostavljajo eksistenco zavesti tudi ločeno od fizičnega telesa. Tovrstna razlaga se ponuja sama od sebe, vendar je za sedaj ni mogoče niti dokazati, niti ovreči. Pri preučevanju obsmrtnih doživetij še vedno čakamo na “relativnostno teorijo” in “kvantno mehaniko”.
Za dokončen odgovor za človeštvo bomo torej morali verjetno počakati še kar nekaj časa, kdaj ga bo vsak od nas dobil osebno, pa “ne vemo ne ure ne dneva”.
Avtor: Mirko Golobič
Literatura
1. Janko Kos: Temelji filozofije, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1979. 2. Platon: Država, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1976. 3. Carol Zaleski, Onstranska potovanja, poročila o obsmrtnih doživetjih v srednjeveških in modernih časih, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana, 1991. 4. Raymond Moody: Življenje po življenju, Prosveta, Zagreb, 1984 5. James R. Lewis: Encyclopedia of Death and Afterlive, Visible Ink Press, 1999 6. Bruce Goldberg: The Reality of Near-Death Experiences, http://www.brucegoldberg.com/NearDeath.html 7. Michael B. Sabom: Recollections of Death , A Medical Investigation, Harper & Row Publishers, New York, 1982 8. Susan Blackmore: Near-Death Experiences: In or Out of the Body, Skeptical Inquirer, vol. 16 (1991), št. 1 (34-45) 9. Theories of near death experience, http://www.near-death.com/experiences/experts1.html 10. Jean Rritchie: Na drugi strani, Nova doživetja na pragu smrti, DZS, Ljubljana, 1999 11. M. Morse, J. Perry: Nadomak svjetlosti, Djeca i fenomen “tik do smrti”, Prosvjeta, Zagreb, 1992 12. Peter Fenwick and Elisabeth Fenwick: The Thruth in the Light, An Investigation of Over 300 Near-Death Experiences, Berkley Books, New York, 1995 13. Keneth Ring and Madeline Lawrence: Further Evidences for Veridical Perception During Near-Death Experiences, Journal of Near-Death Studies, vol. 11 (1993), št. 4 (223-229) 14. Keneth Ring and Sharon Cooper: Near-Death and Out-of-Body Experiences in the Blind: A Study of Apparent Eyeless Vision, Journal of Near-Death Studies, vol. 16 (1997), št. 2 (101-147) 15. Sam Parnia, Peter Fenwick: Near death experiences in cardiac arrest: visions of a dying brain or visions of a new science of consciousness, Resuscitation 52 (2002), 5-11. 16. Ruper Sheldrake: New Science of Life, The Hypothesis of Formative Causation, Blond & Briggs, London, 1981 .17. Charles T. Tart: Six Studies of Out-of-Body Experiences, Journal of Near-Death Studies, vol. 17 (1998), št. 2 (73-99). 18. Pim Van Lommel, Ruud van Wees, Vincent Meyers, Ingrid Elfferich: Near-death experiences in survivors of cardiac arrest: a prospective study in the Nederlands, The Lancet , vol. 358 (2001), 9298 (2039-2045) 19. Melvin Morse: The Out of Body Experience Represents the Human Ability to Access Different Realities Using the Right Temporal Lobe, Transformations – Understanding the Near Death Experience, vol. 1 (1998), št. 2 (7-8)
Proc. Information Society IS’2002 – Cognitive Sciences, Edited by A.Detela, M.Gams, G.Repovš. Jozef Stefan Institute, Ljubljana, Slovenia, 14-18 October 2002.
