V tem poročilu opisujem osebno predsmrtno-obsmrtno doživetje. Namen poročila je navesti osebno doživetje čim bolj objektivno in podrobno, tako da bi lahko služilo za nadaljnje raziskave. Poleg poročila samega skušam predstaviti subjektivne občutke in možne fizikalne razlage.

1 UVOD: Obsmrtna doživetja so v Sloveniji in po svetu zavita v tančico metafizike in mistike (Carter, Wells 2000; Kuebler-Ross 1998). Glede na obsežne raziskave po svetu in zadnje čase tudi v Sloveniji pa se zdi, da obstajajo dovolj trdni in empirično preverjeni vzorci. V Sloveniji je za razliko od razvitega sveta še vedno prisotna nekoliko večja stopnja nezaupanja v dogodek sam kot tudi glede možnih razlag.

Namen opisovanja the doživetij v znanstvenih in strokovnih prispevkih je verodostojno pokazati, da so tudi v Sloveniji taki dogodki. S tem skušamo odpreti oziroma podpreti novo področje, ki je bilo do nedavnega obravnavano kot mistično in neznanstveno.

OGLAS

Dasiravno obstaja veliko teorij o tem, kaj se v obsmrtnih dogodkih dejansko dogaja, pa lahko v prvi fazi pogledamo vsak primer zase. Šele v drugi fazi se je potrebno ukvarjati z razlago dogodka samega. To je pravzaprav osnoven znanstveni pristop – najprej opazujemo pojav v čim večjem številu primerov, čim bolj podrobno in verodostojno, nato pa poskusimo postaviti hipoteze, ki razložijo zakonitosti dogodka.

V tem prispevku bom opisal svoje lastno predsmrtno oz. obsmrtno doživetje. Skozi analizo lastnega dogodka bom skušal podati nekaj možnih razlag.

2 OBSMRTNI DOGODEK

Dovolite, da najprej navedem opis v angleščini, ki sem ga napisal pred približno petimi leti za neko mednarodno objavo v zvezi z vprašanjem, kako smo ljudje drugačni kot računalniki.

At that time I was very unexperienced swimmer. Using an old-fashioned scuba-diver mask I could observe underwater and swim near the shore. Since the mask was slightly leaking, I had to return to the shallow water from time to time to correct the mask. Once the water was pouring surprisingly quick. I tried to swim faster and the result was even worse. Soon I was unable to breath. Holding my breath I was hoping to reach safe area, which should be reached any moment. Not so. Out of air I tried to take the mask off, but fighting for the air was unsuccessful. In a couple of seconds I vanished from the surface. My body was still moving when I was sinking. The surface was above me, my hands slowly fading, bubbles were separating from me and going towards the white-blue plane. This part was a bit similar to Jack London’s novel. It was as if watching a movie. No pain, no attachment. I had a feeling that my mind is dislocating or at least distancing from the physical body. Then, I had experienced a short history of my life. It was very quick, full of shining, quick pictures, events, the best excerpts I ever had in my life. Nothing bad or ugly, just the best. After that, it was a period of light. It was not just light, it was a form of shining, a very peculiar event. Somehow I knew that I was deep in myself, even deeper than when observing the short history of my life. There are no words to describe that. In a graphical way it was similar to those seen in some movies, e.g., in Ghost. But there was also the feeling, the qualia. That is not describable by words. One can approximatelly write about love, hate, boredom, but there are no words about that feeling. It was just – unique.

The closest feeling in my experience is when friendship, love, erotics and sex fall together at the right time in the right place. Then, our brains seem to explode in pleasure, good feelings. According to Hemingway (for whom the bell rings) it happens a couple of times to most humans. Well, a couple further steps in this directions and the special feeling is close to the one described before. But it is not the ultimate pleasure that I felt when my awareness was separating, it was more like devine gentleness and freedom.

It should be noted that the above two events are discribed in various literature. And the first event when slowly separating from life has been described in a couple of differently oriented books. There are several explanations as to why that happens, but it seems that it is a quite common event at that moment.

The rest of my diving story is not very fascinating. All the time I was very close to safe shallow waters. When I was losing conscience and all relations to the external world, my legs hit the bottom. That impuls suddenly revived me. Note that my body and hands were totally helpless a moment ago, but after the impact a push off resurfaced me, my lungs got fresh air, a couple of strokes and I was standing. The return of my mind into the body, i.e. my mind receiving the pain and suffer was not very pleasant, but nothing too problematic at the same time.

So what is there inside of us? I don’t know. But certainly it is very deep inside. When you make a journey to that place you realise that in every-day we have millions of layers of shields, shells, regulations, tricks, etc. Downthere it is much different. You can see outside, but from the outside you cannot see inside.

I wouldn’t say that intelligence is essential for the position there in. Humanity, yes. But humans are what we are because we have many layers and many natures, from human qualia to formal logic. And because we can successfully combine them together. Pure logic without qualia or pure qualia without logic is not enough to pass any reasonable version of the Turing test.

Leta 2002 je izšel tudi članek v hrvaškem dnevniku Danas, kjer je nekaj Slovencev predstavilo svoje obsmrtne dogodke v pogovoru z novinarjem.

2 ANALIZA DOGODKA

Pri potapljanju pogosto pride do pomanjkanje zraka, zato se skoraj vsakemu potapljaču prej ali slej zgodi, da ali popije malo vode ali privede organizem na mejo delovanja. Tudi rešitev kmalu potem, ko organizem že omaga in ga dodatni impulz obudi za še en poskus rešitve, se zgodi od časa do časa.

Bolj nenavaden dogodek se je odvijal od trenutka, ko so roke začele popuščati in sem jasno čutil odsotnost bolečine v telesu. Telo in um sta se ločila. To sem bil še vedno jaz, vendar me telo ni več zanimamo, mi ni več pošiljalo sporočil o stanju rok in nog. Vid mi je še delal, zato sem videl roke, nog pa ne. Videl sem roke, ki so se predvsem zaradi vztrajnosti še premikale, vendar so postajale čedalje bolj tuje in čedalje bolj mrtve. Videl sem tudi gladino nad seboj. Po agoniji potapljanja in izjemnega napora in bolečin ter želje po preživetju in strahu pred smrtjo, je bilo to olajšanje. Videl sem še v barvah, posebej lepo je bilo gledati mehurčke, ki so se od rok in telesa odlepljali in potovali proti gladini. Morska gladina pa je od spodaj skoraj vedno lepa.

Med postopkom izgube občutka za telo in opazovanjem gladine se mi je zdelo tudi, da nisem več v svojem telesu.

Pravzaprav nisem bil natančno povezan s svojim telesom in ker so mi oči projicirale prostor pred seboj, sem bil prej v prostoru pred seboj. Nisem pa imel izrecnega občutka, da sem izven svojega telesa, da je moje telo spodaj in da sem nad njim.

Med celim dogodkom je bilo tudi očitno, da so spremembe fizično pogojene s pomanjkanjem kisika. Tako sem (je moj sistem telesa in uma) najprej nezavedno izklopil telo, potem so sledile nekatere umske funkcije, verjetno povezane z določenimi možganskimi centri in nato so sledile bolj osnovne življenjske-umske funkcije. Tako npr. kmalu po opazovanju gladine nisem več videl okolice, ampak so mi možgani “zavrteli” najlepše dogodke v življenju, podobno kot na videokaseti gledamo s pospešeno hitrostjo. Na tej “kaseti” so bila “posneta” tudi čustva, ne samo slika. Skratka – najlepši, najbolj zmagoslavni občutki, taki, ki te najbolj veselijo, zaradi katerih si rečeš : “Za to se splača živeti!” Nobenega dvoma nimam, da je bila to neke vrste pozitivna spodbuda, skoraj reklama za življenje, za to, da obstajam.

V naslednjem pojavu je posnetke več dogodkov zadovoljstva in zmagoslavja zamenjal enovit dogodek. Približevati sem se začel svetlobi. Seveda je bil to subjektivni občutek in je moj um dojemal dogodek kot tak. Vendar je svetloba rasla podobno, kot bi se približeval svetlobi ali svetloba meni. Na filmskem platnu je bilo to podobno dogodkom v filmu “Ghost”, ampak tudi tu je bila bistvena razlika v tem, da je bila svetloba povezana z občutjem, s čustvi. Svetleje ko je postajalo, močnejše je postajalo čustvo oz. doživljanje. To čustvo je bilo nekaj neponovljivega.

Le redki najboljši občutki se lahko primerjajo s tem, pa še drugačni so. Morda bi se dalo to opisati z besedami kot “nebeško, božansko”, vendar je problem v tem, da ta čustva težko opišemo. Ko govorimo o ljubezni, se spomnimo, kako smo se počutili takrat. Tekom let imamo tudi več vrst ljubezni do različnih oseb, tako da ločimo osnovno čustvo in variacije. Čustvo ob prihajanju svetlobe pa je bilo nekaj enkratnega, nikoli ponovljivega. Kvalitetno gledano je bilo to nekaj drugega, ne različica ljubezni, zmagoslavja ali zadovoljstva.

Pravzaprav me je to čustvo oz. doživetje še najbolj presenetilo. Ob odpadanju fizičnih sposobnosti telesa in potem še možganov oz. uma (recimo vida) sem imel občutek, da izgubljam vse tiste nivoje in varnostne školjke, v katere smo običajno zaprti. Da prihajam do osnov bistva mene kot človeka in tudi človeštva. Da je tisto osnovno tam doli nekaj takega, do česar nikoli ne moreš priti pri popolni zavesti. Da je to nekaj izjemnega, enkratnega.

Gotovo je tisto daleč spodaj zelo pomembno za vse ljudi, karkoli že to je. Skoraj gotovo pa smo ljudje uspešni zato, ker imamo vse mogoče nivoje tako umske kot telesne. Težko bi tudi rekel, ali je bilo tisto sploh operativno v smislu kot nam npr. noge pomagajo pri premikanju. Bolj se mi je zdelo, da gre za neko obliko zelo osnovne modrosti, zavesti oz. človečnosti. Izraz “človečnosti” mi je nekoliko bolj všeč kot izraz “božanstva”, čeprav bi kdo drug morda uporabil drugačne termine.

Časa se nisem zavedal, podobno kot tudi telesa ne. Po poteku mi je bilo jasno, da je tam moralo biti telo, da je čas moral teči, ne bi pa mogel reči, koliko sekund je poteklo v posameznem trenutku. Le domnevam, da je vsaka faza trajala nekaj sekund, recimo od pet do deset. Glede na to, da se je telo počasi potapljalo na okoli 2m globoko dno, kaj dosti časa ni moglo miniti.

3 VERODOSTOJNOST DOGODKA

Kolikšna verjetnost je, da sem cel dogodek sanjal, ali pa da se mi je zdelo? Mislim, da skoraj nična. V bistvu nisem nikoli izgubil zavesti, le različne faze zavedanja okolice, telesa in sebe sem prešel. Takoj po zavedanju telesa sem se zavedal tudi nenevadnih dogodkov bližnje preteklosti. Pozneje sem jih nekajkrat podoživel, povedal sem jih nekaj ljudem, zapisal sem jih. Globina doživetja je bila najmanj dvajset let skoraj nedotaknjena, šele v zadnjih desetih letih se izgubljajo podrobnosti (ta pojav je najverjetneje povezan s spremembami možganov pri normalnih ljudeh med 40. in 50. leti).

Zanimivo je, da je tovrstni dogodek ponekod sprejet z nejevero. Nekateri poslušalci se smejijo, drugim v očeh bereš, da si z opisom takega dogodka izgubil del verodostojnosti. Nekateri celo rečejo, da so me imeli za resnega znanstvenika.

Pa vendar je bilo doživetje res tako in nobenega razloga nimam, da bi govoril drugače, kot sem stvar doživel. Tudi sanje, hipnoze, … in razni drugi dogodki so dokaj nenavadni, zato ne vem, zakaj bi moral skrivati resničen dogodek.

Eden izmed problemov tega pojava je, da ni posebej pogost v smislu, da bi ga vsak človek doživel nekajkrat v življenju. Poleg tega so ti dogodki vezani na notranja doživetja, ki jih je izredno težko beležiti z zunanjimi meritvami. Osnovni razlog je v tem, da nam sedanja stopnja znanosti in tehnologije ne omogoča vpogleda v notranja doživetja. Zunanji opazovalci lahko opazijo le npr. avtomobilsko nesrečo, utapljanje, srčno kap.

Po drugi strani pa se lahko vprašamo, kakšen motiv bi imeli različni ljudje v različnih kulturah, da bi opisovali en in isti pojav. Gre morda za množično histerijo, oz. za sprejemanje neutemeljenih pojavov na osnovi fiktivnega pričakovanja? Tak primer bi bili recimo lahko pojavi vesoljcev – bitij z drugih planetov, kjer so znana mnoga opisovanja, vendar praktično brez enega samega brezhibno verodostojnega primera in verodostojne priče ter relativno slabo ponovljivimi primeri. Vsaj zaenkrat in vsaj kolikor je meni znano..

Če pogledamo za primerjavo raziskave spanja (LaBerge 1998), hitro ugotovimo, da je spanje ponovljivo običajno večkrat na noč, da je možno opazovati tudi fizične spremembe in da je možno po premikanju oči v spanju ugotoviti, kdaj poteka intenzivno sanjanje ter potem zbuditi testirane osebe, ki so sposobne natančno opisati vsebino sanj. Danes bi težko rekli, da se med sanjanjem dogajajo mistični procesi, čeprav jih ne znamo povsem pojasniti

Ob obsmrtnih doživetjih opazimo precej razlik v primerjavi s sanjami – ni možno postopka nonavljati s testiranci, ni možno podrobno analizirati postopka umiranja s fizičnimi meritvami, ni možno kadarkoli zbuditi umirajočega in ga izprašati. Kljub temu pa se osnovni vzorci tako pogosto pojavljajo, da se zdijo osnovna dogajanja v zahodni znanosti splošno sprejeta.

4 ZAKLJUČEK

The International Association for Near-Death Studies (http://www.iands.org/) trdi, da gre pri obsmrtnih dogodkih za najmočnejša čustvena in psihološka doživetja: “A near-death experience (NDE) is one of the most powerful emotional and psychological events known. Many people who have had such an experience feel that it was the single most profound event of their lives.” Moje osebno doživetje je skladno s tem.

Z objektivnim opisovanjem tovrstnih dogodkov lahko omogočimo raziskave še enega področja, ki je bilo do nedavnega še ena izmed tabu tem. Eden izmed motivov dela v Društvu za kognitivne znanosti je tudi raziskovanje mejnih področij, ki z novimi spoznanji iz tabu tem in špekulacij postajajo normalna znanstvena področja, ki nam malo po malo odkrivajo neverjeten in zapleten svet človeške zavesti, podzavesti (Musek 1995; Kaszniak idr. 1998; Hameroff idr. 1997) in inteligence (Chalmers 1996; Gams 2001).

Avtor: Matjaž Gams

Literatura

1. Harriet H. Carter, Susan E. Wells (2001), Guided Tour to the Afterlife: the Remarkable First-Hand Account of One Woman’s Death and Her Adventures in a New Life After Death, Hillbrook Publishing Company, Inc. 2. D.J. Chalmers (1996), The Conscious Mind – In Search of a Fundamental Theory, Oxford Press. 3. M. Gams (2001), Weak intelligence: Through the principle and paradox of multiple knowledge, Advances in computation: Theory and practice, Volume 6, Nova science publishers, inc., NY, ISBN 1-56072-898-1, pp. 245. 4. Hameroff, A.W. Kaszniak, A.C. Scott (1997), Toward a Science of Consciousness II, The Second Tucson Discussions and Debates, A Bradford Book, The MIT Press. 5. Kübler-Ross (1998), O smrti in življenju po njej, (Zbirka Za zdravo življenje). Ljubljana: Mladinska knjiga, 88 str. ISBN 86-11-14352-3. 6. A. Kaszniak, S. Hameroff, A. Scott, J. Lukes (eds.) (1998), Consciousness Research Abstracts, Towards a science of consciousness, Journal of Consciousness Studies, Tucson. 7. S. LaBerge (1998), Lucid dreaming : Psychophysiological studies of consciousness during REEM sleep, in Consciousness Research Abstracts, Towards a science of consciousness, Kaszniak, Hameroff, Scott, Lukes (eds.), Tucson. 8. J. Musek (1995), Prispevek psihologije k razvoju kognitivne znanosti: vloga kognitivne psihologije.Čas. krit. znan., 23, št. 176, str. 73-87.
Proc. Information Society IS’2002 – Cognitive Sciences, Edited by A.Detela, M.Gams, G.Repovš. Jozef Stefan Institute, Ljubljana, Slovenia, 14-18 October 2002.

Oglas