To ni preprosta tema in ne obstajajo preprosti odgovori. Že na samem začetku bi rada poudarila, da je veliko stvari, čeprav sem celotno to inkarnacijo preživela v izkušanju in preučevanju tega posebnega predmeta, ki jih ne vem in še več, ki jih ne razumem. Gotova sem le glede ene stvari, in to je, da ne vem.
Jasnovidnost je precej nerazumljena, tako na vzhodu kot na zahodu. Dobesedno pomeni “jasno videnje”, vendar pa to še ne pomeni, da človek razume, kar vidi. Mi imamo pet fizičnih čutov, vendar pa ne dojemamo, kako zavajajoči so ti fizični čuti. Mi se stalno motimo o tem, kar zaznavamo na fizični ravni. Dovolj je, če greste na sodišče in poslušate priče prometne nesreče, pa boste odkrili, kako se njihova zaznava, njihovo videnje, njihova presoja in vse drugo razlikuje, tako da nastopijo mnoge težave pri razvrščanju dokazov. Če je to res na fizični ravni, potem je še bolj res na nevidnem polju življenja, kjer se material v vsakem trenutku tako fino stopnjuje, spreminja po obliki, barvi, vzorcu, sestavu, lastnostih in tisočih drugih stvareh. Zato obstajajo številne težave pri pridobivanju zanesljive in stabilne psihične vizije.
Obstajajo nekatere temeljne težave, ki vplivajo na vsakega jasnovidca, od najnižjega do najvišjega reda. Prvič, ni mogoče ustvariti resničnih slik iz tega, kar vidimo, drugače kot z jezikom s fizične ravni. Mi prevajamo to, kar vidimo, v meje stvari, o katerih nekaj vemo fizično in zato so podobe nujno izkrivljene. Če na fizični ravni naletimo na nek predmet, ki ga prej nismo nikoli videli in nimamo nobenega pojma o njegovem namenu, ga povežemo z najbližjim znanim predmetom, zaradi česar prav lahko podamo napačno oceno. Psihični predmeti so še manj podobni znanim fizičnim predmetom. Zato je predstavljanje in raba besed fizične ravni ena temeljnih težav. Naslednja težava, ki jo je potrebno razumeti, je ta, da mora vsak jasnovidec, spet od najnižjega do najvišjega, zaznati in prevesti svojo zaznavo preko obarvanosti svojega lastnega auričnega polja; to je, preko zapletenosti osebnega pogleda. Okolje, čustvena pristranskost, težnje našega uma, stalno barvajo aurično polje, tako da ne obstaja upanje, da bi prevedli to, kar vidimo, drugače kot preko tega polja. Tako se mora dober jasnovidec naučiti nekaj o svojem psihološkem ustroju, da bi lahko razumel to, kar se v znanosti imenuje njegova meja napake, in jo dopustil v viziji, ki jo vidi in predaja. Tretjič, obstaja kakovost in tip jasnovidnosti, ki jo posedujemo. To ni odvisno le od te inkarnacije. To je nekaj, kar smo prinesli s seboj, ko smo vstopili v življenje, da bi opravili nov del posla. Odvisno je od našega urjenja v preteklosti in se spreminja v skladu s tipom in temperamentom osebe, kakršna smo v tem življenju.
Na splošno v svetu obstajata dva glavna tipa jasnovidcev. Tisti, ki jih imenujemo odzivni ali negativni tip jasnovidcev, ki kot mehanizem zaznave po večini uporabljajo solarni pleksus in simpatični živčni sistem. To so ljudje, ki so skoraj vedno odvisni od pogojev, ki ustrezajo osebnosti, ki jo uporabljajo. Ti zahtevajo določene stvari, in če teh stvari ne dobijo, niso sposobni videti. Njihovo delo je nagnjeno k temu, da je osebno, in pogosto so izjemno občutljivi za kakršno koli vrsto kritike ali celo objektivne analize. Njihova čutenja so hitro ranljiva, tako da so v precejšnji meri žrtve svoje občutljivosti. Običajno ne morejo nadzirati svoje jasnovidnosti, kar naredi njihovo življenje zelo težavno. Na tem srečanju se ne bomo toliko ukvarjali s tem tipom dela, vendar pa je to v določenem trenutku človekovega življenja znanilec tega, kar lahko sledi kasneje. Je stopnja na poti k bolj pozitivni in objektivni obliki jasnovidnosti.
V teozofiji je stvar, ki bi jo morali iskati, nadzor osebnostnega življenja, razvoj notranjega človeka, tako da bi bili sposobni videti življenje takšno kot v resnici je. V jasnovidnosti to vodi do povsem drugačnega tipa dela. Prvi tip je zelo pogosto odvisen od opuščanja cenzure jasno budnega uma in padanja nazaj v polovično stanje, ki ni niti v svetu niti izven njega. To včasih pripelje do neke šibke stopnje pol-transa. Medtem pa drugi tip delavca uporablja povsem drug mehanizem, cerebro-spinalni sistem in Ajna ali hipofizično ter Brahmarandhra ali kronsko čakro ter, v naprednih stopnjah jasnovidnosti, psihični center, ki se nahaja v auri posameznika nad glavo, od koder prihaja do neposrednega prenosa neposredne vizije v možgane. Ti ljudje, če imajo svojo zmožnost dobro pod nadzorom in vklopljeno v svoje vsakodnevno življenje, sploh ne zahtevajo posebnih pogojev. Velik del svojega dela lahko opravijo kjerkoli, le da ni prisotnega preveč hrupa ali gibanja. Oni to počnejo pri polnem samo-zavedanju.
Pri delu osebe prvega tipa je pogosto veliko zmede. Zelo pogosto je resnično jasnovidna, vendar pa težko ugotovi, da se aktualna jasnovidnost meša z intuicijo, telepatijo in različnimi drugimi vidiki psihične občutljivosti, ki jih ne razlikujemo s tako lahkoto. Ona vidi, vendar pa ne ve vedno, kaj je to, kar vidi, niti kako. Ne prepozna v trenutku razliko med osebo, ki se nahaja izven telesa v snu ali pod vplivom anestetika, mrtvo osebo, osebo v transu ali miselno-obliko. Pa vendar so te zelo različne. To mi bo pomagala ponazoriti kratka zgodba. Prijateljica je šla k jasnovidki, ki ji je podala zelo natančen in podroben opis dveh ljudi in jo vprašala, ali ju pozna. Rekla je, da ju pozna, in vprašala jasnovidko, če je prepričana, da sta to “mrtva” človeka. Jasnovidka je rekla, da je popolnoma prepričana. Čakala sta zelo dolgo časa, da bi ji prenesla sporočila. Ta je sedaj predala naprej. Kot običajno sploh niso bila pomembna. Stvar, ki pa je bila pomembna, je bila ta, da so bili opisi popolnoma točni, vendar pa je bil prvi natančna slika moškega, ki je sedel na njeni levi strani pri večerji dan poprej in je bil zelo živ; drugi je bil enako jasen, tako po temperamentu kot tipu, šlo pa je za heroja njenega novega do polovice napisanega romana. Tako sploh nista bila “mrtva” človeka.
S teozofskega zornega kota se poraja vprašanje, kako je mogoče praktično uporabiti jasnovidnost, če je ustrezno izurjena in pod človekovim nadzorom.
Gotovo obstaja več smeri, v katerih je lahko koristna. Na polju vzgoje, bi se lahko, če bi imeli ljudi z izurjeno čutno zaznavo (obstajajo še druge oblike zaznave poleg jasnovidnosti), v celoti izognili mnogim od bolj težkih problemov otrok ali pa se z njimi soočili bolj pozitivno in inteligentno. Dandanes se dogajajo mnoge hitre reinkarnacije. Otroci prihajajo nazaj z zrelo in močno mentalno in čustveno opremo, kar je preveč za drobna občutljiva telesa. Zato se porajajo problemi, ki bi jih premagal bolj občutljiv pristop. Še več, psihično zaznavanje pomaga razlikovati med otrokom, ki je fizično prizadet zaradi pomanjkljivega razvoja možganov, potencialni psihotik, in tistim, ki je preprost in “prizadet” le zato, ker se je rodil v civilizirani skupnosti. Vzgojno področje bi bilo čudovito polje, na katerem bi lahko uporabili to posebno sposobnost.
Uporabili bi jo lahko tudi v medicini in kirurgiji. Izurjeno jasnovidnost se lahko, in je bila, uporabi, da bi se izognili nepotrebnim operacijam, da bi zmanjšali grozodejstva vivisekcije, da bi izsledili skrite medicinske probleme, da bi pomagali zdravniku določiti, ali je motnja psihološka ali fiziološka, in tako naprej. Z enega zornega kota je lahko, z drugega pa težko, zabeležiti srčni utrip, opazovati krvni obtok, limfne žleze, ustroj hrbtenjače, stanje katerega koli organa, odkriti, ali so v ledvicah ali žolčniku kamni, in podobno, ali je problem prej fiziološki kot psihološki.
Obstaja še eno področje njene uporabe, in sicer v umetnosti, kjer umetnik ni sposoben izraziti svoje vizije, ker je sam po sebi zbegan. Rada bi odločno rekla, da še nisem srečala dobrega psihika, ki ne bi bil zelo umetniški, in da še nikoli nisem srečala dobrega umetnika, ki ne bi bil določno psihičen. Vendar pa so ti pogosto zmedeni, kajti jasnost zamisli, ki jo skušajo utelesiti v svojem delu, se izgubi v množici psiholoških asociacij, ki se zbirajo okoli njega. Če jim kdo razloži razliko med njihovo dejansko vizijo in njihovimi mentalnimi in čustvenimi spomini, jim to pomaga analizirati, kaj pripada njihovem več-kot-osebnostnem navdihu in kaj je čist proizvod njihovih osebnostnih umov. Resničen umetnik je, zaradi svoje občutljivosti, običajno zelo hiter pri dojemanju teh stvari in tudi eden tistih, ki jih najhitreje uporabijo in tako spremenijo svoj način delovanja.
Resnična in globoka zaznava ima pomembno vrednost tudi v vsakdanjem razumevanju življenja. Mi vsi poznamo spore, težave, sovraštva, ki jih ustvarjajo religija, politika in mnoga druga področja delovanja. Če bi imeli zaznavno sposobnost tako razvito, da bi lahko našo zavest postavili v tisto druge osebe in pogledali na njene težave, njene ideje ter njeno izražanje le-teh na način, na kakršnega se mu te dejansko predstavljajo, bi bili sposobni odkriti nek skupni prostor, na katerem bi se lahko srečali in ustvarili povezanost, namesto prepir. To je izredno pomembno, še posebej v religioznem življenju zahoda.
Navkljub vsemu temu pa jasnovidnosti nikoli ne smemo mešati z duhovno vizijo. Nobena oblika jasnovidnosti ne nudi duhovne vizije. Toda duhovna vizija in razumevanje lahko vodita, če sta izurjena v tej smeri, do resnične in natančne jasnovidnosti. Izurjen jasnovidec uporablja Buddhi, ki se objavlja preko Manasa in odseva v stabilnem, nadzorovanem nižjem umu. Toda, čeprav je jasnovidnost delno duhovna, pa ni povsem in je zato nikoli ne smemo imeti za takšno. Duhovna vizija je povsem drugega reda. Ni je mogoče posredovati v slikovnih simbolih, niti ne v kakršni koli obliki besed. Ne morete priti in mi pripovedovati o njej in tudi jaz vam ne morem pripovedovati o njej, kajti če jo lahko sporočite v besedah, potem ni duhovna vizija. Lahko ji je blizu, vendar pa ni čista stvar, ki si jo je mogoče izmenjati preko tihega stika in prepoznavanja. Vi veste, tako kot jaz, da sva imela isto izkušnjo, da sva povezana, da sva v njej skupaj. Obstaja celovitost, ne obstaja pa nikakršen dokaz na kateri koli ravni. Še več, duhovna vizija spreminja osebo, tako da po njej ne more biti nikoli več ista kot prej. Medtem pa celo najvišje oblike jasnovidnosti ne spreminjajo nujno jasnovidca. On je lahko še vedno oseben, enako neumen, nespameten in domišljav kot prej. Kajti jasnovidnost, ki je ne podpira globok duhovni vpogled, tako v samega sebe kot v druge, pripada osebnosti in dejansko teži k temu, da bi se ta osebnost počutila še bolj pomembna kot prej, ker se ima za superiorno od ljudi okoli nje.
Duhovna vizija ves čas združuje. Nikoli ne deli. Lahko jo, in pogosto jo, poseduje tudi najbolj preprosta oseba. Ta razume, da je blato pod njenimi nogami, zvezde na nebu, odnos do osebe, ki jo ljubi, do živali, cvetlice, celo do grdih stvari, umazanije, žlindre življenja, vse eno. So del združenosti sveta, ko na njih gledamo od zgoraj. In tam imamo povsem drugačno vizijo od te gole jasnovidnosti. Študenta teozofije prisili v to spoznanje in ne v to, da bi skušal razviti siddhije. Te bodo tako ali tako prišle na Pot tistega, ki resnično išče povezanost osebnosti. Te prihajajo skupaj z urjenjem nižjega uma, s poseganjem nižjega jaza v kraljestvo višjega Jaza, ko se ta dva združita. Nikoli se ne bi smeli mučiti z razvojem psihičnih moči, kajti te postanejo v določenem trenutku neizogibne. Pridejo skupaj z našim napredovanjem in razumevanjem in našo rastočo zanavo.
Tako na vzhodu kot na zahodu obstaja ena velika potreba. In sicer, da bi zaznavali duhovni ustroj človeka, da je duh, ki se izliva iz uma Boga in prinaša s seboj edinstvene lastnosti. To je pomembno in to je stališče, na katerem bi morali danes stati kot člani Teozofskega Društva, kajti nevarnost za svet ni v napredovanju zunanjih in materialnih vidikov življenja. Ti lahko predstavljajo določene težave, vendar pa velika nevarnost ne počiva v nobeni od stvari, ki vplivajo na človekovo življenje na tem nižjem nivoju, ampak v izgubi pogleda na dostojanstvo človeka kot duhovne inkarnacije. To spoznanje je edina stvar, ki bo končno spremenila vojno v mir. Je edina stvar, ki nam bo dala razumevanje drugih ljudi, njih namenov, drugih ras in vsega drugega, kar edino lahko prinese mir in srečo v ta zbegan svet.
Avtor:Phoebe D. Bendit, Theosophia, Jesen 1978. Prevod: Anton Rozman
Predavanje na 84. mednarodni konvenciji v Adyarju, 23. december 1959
