Jod v prehrani in tveganja čezmernega vnosa

OGLAS

Jod s kemijsko oznako »I« je esencialni element za sesalce, saj je nujno potreben za sintezo ščitničnih hormonov.

Edina vira naravno prisotnega joda sta za ljudi pitna voda in hrana. Jod v hrani nastopa v mineralni obliki jodidov in/ali jodatov. Ker se z zemeljske površine spira v morje, se največ joda naravno akumulira v morskih organizmih (morskih algah, školjkah, ribah). Zaradi procesov izpiranja z zemeljske površine so nekatera predvsem gorska področja zelo osiromašena z njim. Manjše, skoraj zanemarljive količine ga vsrkajo vase rastline, ki pa se akumulirajo v mleku in drobovini živali, ki se hranijo z njimi. Zato so med viri joda tudi mleko in mlečni proizvodi in drobovina govedi. V Sloveniji glavni vir joda predstavlja z njim obogatena jedilna sol.

Posledice prenizkega vnosa joda za ljudi so znane, od pojava golše pri odraslih do retardiranega razvoja novorojenckov in malih otrok. Zato nekatere države, med njimi tudi Slovenija, prenizko vsebnost joda v prehrani svojih prebivalcev zvišujejo z obogatitvijo nekaterih osnovnih živil, npr. jedilne soli (Slovenija, Nemcija, Avstrija, Švica), kot najbolj primerne, sicer pa tudi kruh (Nizozemska) ali sladkor. Vsebnost joda v jedilni soli, ki se trži v Sloveniji, je 25mg KI/kg soli oz. med 20 in 30mg KI/kg soli.

OGLAS

Do čezmernega vnosa joda lahko pride ob uživanju večjih količin (rjavih) morskih alg, morskih rib, jodirane vode, z jodom obogatenih živil in jod vsebujocih prehranskih dopolnil. Prehranska dopolnila, ki vsebujejo rjave morske alge v suhi obliki, gojene v rastlinskih morskih kulturah vzhodnih držav Kitajske, Japonske, Filipinov, Severne in Južne Koreje, vsebujejo visoke koncentracije joda. Uživanje teh v suhi obliki lahko vodi v tvegan čezmeren vnos joda, sploh pri populaciji, ki živi na predelih, kjer je endemično pomanjkanje joda. Čezmeren vnos je mogoč tudi prek uživanja določenih zdravil, ki vsebujejo tudi jod.

Škodljivi učinki čezmernega vnosa joda se kažejo v motnjah aktivnosti šcitnične žleze, ki se odrazijo ali kot zmanjšano delovanje ščitnice-hipotiroza (z golšo ali brez) ali kot zvečano delovanje ščitnice-hipertiroza. Posledice so odvisne od trenutnega statusa preskrbljenosti z jodom in s stanjem obolenja ščitnice, če ta obstaja, pri posamezniku. Drugi možni učinki so še preobčutljivost ali celo zastrupitev pri visokih količinah zaužitega joda. Zmerno preseganje vnosa joda vodi v začasno povečanje zalog ščitničnih hormonov. Preskrbljenost matere z jodom določa preskrbo zarodka, zato se čezmeren vnos joda med nosečnostjo kaže tudi pri zarodku. Težave lahko v nekaj mesecih spontano izginejo ob pravilni prehrani doječe matere in novorojenčka.

Določena skupina ljudi, ki že ima eno od oblik avtoimunskega obolenja ščitnice, je na presežke joda še posebej občutljiva in reagira na količine, ki pri normalni populaciji ne povzročajo težav. Taki bolniki lahko razvijejo tiroiditis, golšo, hipotirozo, hipertirozo, občutljivostne reakcije, papilarni rak ščitnice in akutne učinke izpostavljenosti jodu. Hipotiroza, inducirana s čezmernim vnosom joda, je značilna za ženske, ki imajo še neizraženo bolezen ščitnice.

Pri normalnem stanju ščitnice se občasni čezmerni vnosi joda ne odrazijo v motnjah serumskih vsebnosti ščitnicnih hormonov, v velikosti in aktivnosti šcitnične žleze ali v aktivnosti drugih regulatornih žlez.

Določitev odvisnosti učinka od odmerka (dose-response assessment) temelji na sicer glede trajanja, števila preiskovancev in natančnosti določitve vnosa joda omejenih študijah na ljudeh, vendar rezultati podpirajo ugotovitve petletne raziskave izpostavljenosti žensk podobnim količinam joda. Dnevni odmerki 1800μg I niso povzročili kliničnih patoloških znakov na žlezi ščitnici. Z uporabo varnostnega faktorja 3 je bil določen zgornji varni vnos 600μg/dan za odrasle, kar velja tudi za nosečnice in doječe matere.

Ker za otroke ni podatkov o posebni občutljivosti ali učinkih, se dopustni zgornji vnos preračuna glede na povprečno telesno težo otrok v različnih starostih.

Priporocljivi povprečni vnos joda je od 100 – 150μg/dan (WHO, 1996). Slovenija sledi priporočilom Nemčije in Avstrije, kjer je priporočeni dnevni vnos joda za otroke

od 1 – 4 leta 100 μg/dan,

od 4 – 7 leta 120 μg/dan,

od 7 – 10 leta 140 μg/dan,

od 10 – 13 leta 180 μg/dan,

od 13 – 15 leta 200 μg/dan

ter za odrasle do 51. leta 200 μg/dan, za nosečnice 230 μg/dan ter za doječe matere 260 μg/dan (Ref. vrednosti za vnos hranil, 2004). Tak vnos zadošča za vzdrževanje normalnega delovanja ščitnice in normalno rast in razvoj organizma.

Jodno preskrbljenost telesa ocenjujemo z določevanjem joda v urinu. Optimalna mediana vrednosti je po priporočilih Svetovne zdravstvene organizacije 100 – 199 μg joda/l urina.

Slovenija je ena od držav, v kateri je prisotno pomanjkanje joda v vodi in hrani s pojavom golšavosti v nekaterih geografskih predelih. Eden od prvih uvedenih sistemskih prehranskih ukrepov države je bil leta 1953 uveljavljeni ukrep obveznega jodiranja soli z 10 mg kalijevega jodida na kg soli. V začetku devetdesetih let je bila opravljena epidemiološka študija, ki je pokazala, da je malo manj kot 75 % otrok sedmih razredov osnovne šole izločalo z urinom manj kot 100μg joda/g kreatinina. Kljub uvedenemu ukrepu obveznega jodiranja soli je bil na osnovi teh in še nekaterih podatkov podan zaključek, da je vnos joda pri nas pod fiziološkimi mejami in da je Slovenija razvrščena v endemsko podrocčje I. stopnje. Zato je bil v letu 1999 spremenjen predpis v delu, ki je povečal obveznost jodiranja soli, ki se uporablja v proizvodnji živil ali za pripravo jedi, z 10 mg na 20-30 mg kalijevega jodida na kg soli. Od leta 1999 se je epidemiološka situacija postopno izboljšala. Po podatkih iz leta 2005 je Slovenija z ukrepom obveznega jodiranja soli uspela zmanjšati golšavost v skladu z mednarodnimi merili, saj je prenizek vnos joda blage stopnje ugotovljen le še pri 20 % mladostnikov. V zadnjih desetih letih je jodna preskrbljenost v Sloveniji načeloma ustrezna, mediana vrednosti joda v urinu je pri petnajstletnikih 140 μg/l.

Vsebnost joda v hrani in v dnevni prehrani je odvisna od geoloških pogojev pridelave in načina prehranjevanja. S hrano zaužita jodid in jodat se hitro absorbirata. Izločanje poteka z blatom in urinom, merjenje koncentracije joda v urinu je ena od metod določanja preskrbljenosti organizma z jodom. Absorpcija prehransko vnešenega joda se zmanjša ob hkratnem uživanju določenih vrst zelenjave, kot so npr. brstični ohrovt, cvetača, brokoli, zelje, ohrovt, koleraba, repa, koruza, bambusovi vršički, arašidi, orehi, sladki krompir. Soja, sicer preko drugačnega mehanizma, prav tako inhibira absorpcijo joda. Podobno znižanje absorpcije je opaziti pri onesnaženju pitne vode s huminskimi snovmi in pomanjkanju vitamina A in mineralov selena, cinka, bakra, železa in vanadija. Tudi procesiranje živil zmanjša vsebnost joda v hrani, cvrtje za 20%, pecenje za 23% in kuhanje za 58%.

Preko porabe jodirane soli vnesemo, če upoštevamo podatke povprečne porabe soli v Sloveniji (12-13g/dan!) in ne upoštevamo zmanjšanja vsebnosti zaradi priprave živil, 240μg I/dan. Na ta nacin že pokrijemo dnevne potrebe joda, tudi če zanemarimo njegovo vsebnost v ostalih živilih. Glede na Resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike 2005 – 2010 (Ur.l. RS, št. 39/2005) Slovenija sledi ciljem zmanjševanja uživanja pretiranih količin soli. Glede na priporočila Svetovne zdravstvene organizacije o dnevnem vnosu soli za odrasle 5 g na dan se že izvajajo aktivnosti za postopno zmanjšano uživanje soli in zmanjšano uporabo soli v določenih prehranskih izdelkih. Zato pričakujemo, da se bo tudi vnos joda ob postopnem zmanjševanju vnosa soli v prihodnosti postopno zniževal. Temu znižanju bo treba skrbno slediti in sprejeti morebitne dodatne ukrepe jodiranja ter predvsem dosledno izvajati obstoječe predpise na tem področju.

Reference

(1) Opinion of the Scientific Commitee on food on the tolerable upper intake level of iodine, Scientific Commitee on

food, September 2002,

(2) Referencne vrednosti za vnos hranil, Nemško prehransko društvo, 1.izdaja v slovenskem jeziku, 2004

(3) Pravilnik o kakovosti soli, Uradni list RS št.70/2003 z dne 18.7.2003

(4) Statement of the Scientific Panel on Contaminants in the Food Chain on a request from the Commision related to

iodine in seaweed, Question number EFSA-Q-2006-111

(5) IVZ, spletna stran, Slovenci med vecjimi porabniki soli v Evropi, http://www.ivz.si/index.php?akcija=tisk&n=1502

(6) Restani p, Persico A, Ballabio C, Moro E, Fuggetta D, Colombo ML. Analysis of food supplements containing

iodine: a survey of Italian market, Clin Toxicol(Phila), 2008 Apr; 46(4): 282-6

(7) Osterc Andrej, Stibilj Vekoslava. Investigation of declared values of iodine in fod supplements on the Slovene

market, Acta agriculturae Slovenica, 87-2, September 2006, 245-253

(8) Hojker S., Dremelj M., Porenta M. (1994). Endemska golša v Sloveniji. Zdrav Vestn. Suppl 1: 177-82.

(9) IVZ, spletna stran, Jod v prehrani in tveganja prekomernega vnosa,

http://www.ivz.si/index.php?akcija=novica&n=1714 (20.1.2009)

(10) Kotnik P., Širca Campa A., Zupancic M., Štimec M., Smole K., Fidler Mis N., Battelino T., Kržišnik C. (2006).

Goiter Prevalence and Urinary Iodine Concentration in Slovenian Adolescents. Thyroid. August 2006, 16(8): 769-

773

(11) Referencne vrednosti za vnos hranil (2004). Ljubljana: Ministrstvo za zdravje.

(12) Štimec M, Širca-Campa A, Kotnik P, Zupancic M, Smole K, Fidler Mis N, Battelino T, Kržišnik C (2005). Vnos

joda in endemske golšavosti pri slovenskih adolescentih. Zbornik predavanj. 1. slovenski kongres klinicne prehrane

z mednarodno udeležbo, Maribor, 11. in 12. november 2005. Ljubljana: Slovensko združenje za klinicno prehrano.

(13) Uradni list RS, št. 6/1999 Odredba o kolicini jodovih soli v kuhinjski soli

(14) Uradni list RS, št. 70/2003 Pravilnik o kakovosti soli

(15) WHO (1996). Trace elements in human nutrition and health. Prepared in collaboration with the food and

Agriculture Organization of the United Nations and the International Atomic Energy Agency. WHO Geneva.

(16) WHO (2007). Iodine Deficiency in Europe: A continuing public health problem.

(17) WHO, UNICEF, ICCIDD (2001). Assesment of iodine dificiency disorders and monotoring their elimination: A

guide forprogramme managers. WHO Geneva.

Vir: Inštitut za varovanje zdravja