Kako sem se z vsemi štirimi upiral spremembi

OGLAS

Današnja zgodba, ki jo želim podeliti s tabo, se mi je zgodila pred kratkim. Odkar pomnim sem bil zelo ponosen na svoj vid. Ponosen sem bil na moje sokolje oči, s katerimi sem lahko na velike razdalje prebral zelo majhne črke. S tem pa res nikoli nisem imel nobenih problemov.

Uporaba računalnika in celodnevno buljenje v škatlo pa je izgleda naredila svoje. Začel sem opažati utrujenost in občasno rdeče oči. Z mano seveda ni nič narobe, jaz imam super oči. To je samo zaradi računalnika. Malo se moram spočiti in bo vse v redu.

In tako je šlo nekaj časa, z bolj ali manj utrujenimi in rdečimi očmi in več ali manj počitka. Z mano je vse v redu, več moram biti na zraku, več se gibati in manj časa preživeti pred temi napravami in bo vse v redu.

OGLAS

In potem se mi je začelo malo megliti. Če sem poskušal nekaj prebrati in sem imel tekst “preblizu”, so se črke začele megliti in je postajalo neprijetno. To se mi je na začetku dogajalo v glavnem zjutraj, potem pa tudi občasno čez dan. Seveda, ko pa sem delal za računalnikom, sem se skoncentriral in ni “bilo problema”.

Z mano je vse v redu, moje oči so bile od vedno ostre, to je samo zaradi utrujenosti, sem si govoril. Ni pa odpravilo problema. Zagotovo je to zaradi bleščanja ekrana, sem modroval in si namestil program, ki spremeni bleščanje v bolj prijazno svetlobo. P.S. Priporočam ga vsakomur ne glede ali ima probleme ali ne. Oči vam bodo hvaležne. Dobite ga tukaj https://justgetflux.com/

Nato sem prebral na internetu, da celodnevno fokusiranje v ekran brez mežikanja dodatno povzroči, da oči niso navlažene in zaradi tega utrujene in si namestil še en programček. Prijazen levček te vsake pol ure opozarja, da za nekaj trenutkov zapustiš škatlo in pogledaš skozi okno, zarotiraš ali pomežikneš z očmi in jih malo razgibaš. Očesnega levčka najdete tukaj http://eyeleo.com/.

Življenje pa se mi je klub temu vedno bolj meglilo, zato sem se končno nekega dne odločil, da obiščem bližnjega optika in se pač soočim s situacijo kakršna pač je in izvem resnico. Diagnoza, manjša dioptrija in cilinder. Ta je bil tisti, ki je povzročal megljenje.

Vendar se še vedno nisem vdal. Vprašal sem strička Google-a, kaj predlaga glede naravne korekcije dioptrije. In so na vrsto prišle vaje za oči. Telovadba, premikanje oči gor in dol, rotiranje, razmigovanje. Na ta način izboljšaš dioptrijo, lahko pa celo popraviš cilinder…

Da skrajšam mojo zgodbo. Vaje so mi zagotovo pomagale in jih bom še naprej delal. Niso pa odpravile mojega meglenega pogleda na svet. Zato sem se odločil, da obiščem optika in naročim očala.

Morala zgodbe

Namen ni bil dramatiziranje, ampak, da na svojem trmastem primeru pokažem, kako dejansko funkcioniramo. Včasih se upiramo spremembi, ne moremo sprejeti, da nekaj ni več tako kot je bilo in da mogoče nečesa ne moremo narediti tako kot smo včasih. Ali pa tega nismo še nikoli uspeli narediti, vendar še vedno vztrajamo in iščemo sami načine in izumljamo toplo vodo.

Kaj pa je tvoja slabovidnost?

Česa pa se ti že nekaj časa izogibaš in prestavljaš “obisk pri optiku”?

Ugotovil sem, da ne glede, kako se včasih upiram in vztrajam pri svojem, mi vesolje vztrajno kaže in me vodi skozi dogodke in situacije in potem na koncu ugotovim, da je res bolje, da zaupam in se prepustim višjemu vodstvu.

Resnica je, da večinoma nismo pripravljeni na spremembo. Vendar to vesolje ne zanima. Že kot otroci zagotovo nismo pripravljeni iti jeseni v naslednji razred, ko je pa v sedanjem postalo vse tako domače. V naslednjem razredu ne poznamo še nikogar in ne vemo kaj se bo zgodilo. Kaj bi kot starši rekli otroku, ki vam pravi: ” Jaz pa še ne bi šel naprej. Bi kar ostal v prvem razredu. Še nisem pripravljen…”

In tako tudi naši “vesoljski starši” skrbijo za nas in nas vodijo, da se razvijamo in rastemo. Včasih bolj in včasih manj pripravljeni. In včasih bolj ali manj voljni, da gremo naprej. Vesolje pa nas ves čas vodi in opozarja. Na začetku nežno in z malimi dogodki, potem pa vedno bolj očitno in tudi boleče. Zato je bolje, da “pametnejši popusti” in se naučimo prepustiti in zaupati. Pa veliko zabave!