Ali bo že končno konec tega “dela na sebi”?

Sama se spominjam svojega prvega prelomnega momenta, ko se mi je življenje odvrtelo pred očmi. Takrat sem si želela, da se moje trpljenje zaključi. Želela sem pobegniti iz svojega telesa!

V globoki meditaciji me je pot peljala do krste, ob kateri je stala moja mama. Vse sem opazovala iz zraka, zato me je zanimalo, kdo leži v krsti. Imela sem formo duha, zato sem lahko šla kamorkoli. Ko sem v krsti zagledala sebe, me je močno stisnilo pri srcu. Ali sem morda videla svojo prihodnost? Po nekih naključjih sem prišla do odgovora, da me je življenje takrat postavilo pred dejstvo. Glede na svojo reakcijo si pa vendarle nisem želela umreti!

In tako se je začelo. »Delo na sebi«! Knjige sem požirala in iz vsake pobrala nekaj koristnega. Po 14-ih dneh od vsake prebrane knjige je bilo spet vse po starem. Takrat sem si kupovala po cele zbirke znanih in manj znanih avtorjev, češ… prva knjiga ni bila dovolj. Tako sem prakticirala branje knjig nekaj let. Ker ni bilo nekega drastičnega napredka, sem nekako obupala. Vsaka knjiga me je pomirila takrat, ko sem jo brala. Zakaj? Takrat sem bila povezana z vibracijo avtorja. Ko sem jo odložila, sem se vrnila ponovno v svojo energijo.

OGLAS

Pred mojim osebnim zlomom sem se precej ukvarjala s športom. Iz tistega časa razumem, zakaj je šport droga. Če sem kakšen dan rekreacijo izpustila, se je to naslednji dan kazalo v obliki pretirane nervoze. Sčasoma sem morala povečevati dnevno dozo športnih aktivnosti, kar me je pripeljalo do fizičnih poškodb, ki mnoge doletijo v pozni starosti. Jaz sem bila invalid pri svojih 26-ih letih!

Šport je bil takrat moje zdravilo. Brez njega bi umrla. Vsaj tako sem takrat dojemala. V resnici pa je bil šport takrat moja potuha, saj se mi ni bilo treba ukvarjati s svojim bistvom. Takrat sem bežala pred slabimi občutki in jih premagovala s hormonom sreče.

Če me je kak fant prizadel, sem šla teč. Če je bilo preveč stresno na faksu, sem šla teč. Če sem se skregala s svojimi bližnjimi, sem šla teč.

Po vseh teh letih tlačenja, sem se končno le zlomila. Telo se ni več strinjalo z mojo obliko reševanja težav.

S pomočjo knjig sem nekako osvojila znanje, da je v življenju potrebno ohranjati ravnovesje, mir in srečo. V teoriji mi je bilo vse jasno, a življenjski rezultati so bili daleč od teorije. V določenem momentu sem celo preizkusila tehniko prepričevanja v srečo, čeprav ni bila resnična in kaj kmalu obupala.

Sledili so podvigi delavnic, seminarjev, alternativnih terapevtov in takrat sem mislila, da sem osvojila svet. Po uri z bioenergetikom sem odskakljala domov polna energije in elana! Mislila sem, da je mojega slabega počutja za vedno konec.

Ko se je ta moja beda nenehno vračala nazaj, čeprav sem spremenila okolje in službo, se mi je začelo svitati, da so alternativni zdravilci le podaljšek moje športne aktivnosti. Ker me šport ni več podpiral, sem našla nekaj »močnejšega«. Princip pomoči je bil na žalost pa isti.

Po vseh teh izkušnjah sem nekako prišla do zaključka, da mojih težav ne more rešiti nihče drug, razen jaz sama. Od tukaj sem se začela strinjati s tezo, da alternativa ne odpravlja vzrokov. Isto zdravi le simptome in tako človeka zavaja, da se mu ni potrebno ukvarjati s svojimi problemi. Vsaka fizična bolezen ima odgovor/rešitev v čustvenem telesu.

Priznani zdravilci, ki so istočasno tudi učitelji, govorijo ravno o tem: vzrok lahko odpraviš le sam.

To teorijo so potrdila tudi moja kronično vneta sečila in angine, ki so bila pred leti »pozdravljena« z akupunkturo in homeopatijo. Po približno sedmih letih miru, mi je bolezen udarila ven v precej močnejši obliki. Takrat sem resnično hotela umreti.

Ravno te izkušnje z raznimi metodami, tako konvencionalnimi kot alternativnimi, so me pripeljale do spoznanja.

Poznam delovanje antidepresivov, psihoterapevtov in psihiatrov. Po drugi strani poznam delovanje bioenergetikov, motivatorjev, gurujev in pisateljev.

Vse to je meni predstavljalo le potuho. Mislila sem, da delam na sebi in se premikam, po drugi strani pa sem se počutila popolnoma isto kot pred petimi leti!

Nekaj let nazaj se še zdaj živo spomnim, sem obležala na postelji, brez motivacije za karkoli. Takrat me je dober prijatelj napotil k eni zdravilki in bil prepričan, da mi bo ona pa zares pomagala. Iz spoštovanja do njega sem šla. Obiskovala sem jo 1x na teden in moje stanje se je izboljšalo. Ko sem se odločila, da neham hoditi, se je moje počutje slabšalo iz dneva v dan, dokler ni prišlo ponovno na že ustaljeno raven.

Takrat sem sprejela odločitev, da se ne bom več posluževala nikakršne »potuhe« in začasnih rešitev.

Da moram jaz zjutraj preteči 10 kilometrov, da lahko čez dan normalno funkcioniram ali meditirati 2 uri na dan, tapkati, jesti super hrano, se posluževati afirmacij, da bo moje življenje dobilo smisel, to pomeni, da sem suženj!

To je zame zloraba športa, meditacije in hrane!

Jaz grem teč, ker mi tako ustreza. Ne zato, da bi se potem počutila bolje. Zakaj ne bi že kar v štartu izhajala iz dobrega počutja? Zakaj je potrebno vedno nekaj narediti, da se potem počutimo bolje?

Na področju duhovne rasti oseba ne naredi čisto nič, če samo posluša učitelje, motivatorje, mentorje ali coache.

Včasih do nas pride informacija, kateri sploh nismo dorasli, a jo vseeno sprejmemo. Kot bi jaz nekomu rekla, naj neha kaditi, ker to ni zdravo. Če ta oseba temu koraku še ni dorasla in bo nehala kaditi, bo v zelo kratkem času našla nadomestilo za uravnavanje čustvenega neravnovesja. Tipičen primer je ravno ta, ko se večina bivših kadilcev očitno zredi. Cigarete nadomestijo s hrano. Vzroka pa niso odpravili.

In točno to počnemo vsi mi. Sama sem zelo hvaležna mojim izkušnjam, ker čeprav se na prvi pogled zdi, da sem tavala v temi, je na koncu vse še kako dobilo svoj smisel: Nihče drug ne bo našel moje rešitve!

Ko sem sklenila, da se prepustim življenju, takrat se je začelo življenje kar samo oblikovati.

Vse preveč je navidezne sreče, ki ljudem vzbuja slabo vest, ker se oni ne počutijo odlično. Enkrat mi je ena stranka hvaležno povedala: »Življenje si mi rešila, ker si mi rekla, da je ok, če se kdaj počutim slabo. Prej sem zmeraj lovila srečo in dobre občutke ter imela slabo vest, ko jih ni bilo!«

Vsak se mora za svoj premik najprej naučiti zlomiti, prepustiti in izpustiti vajeti. Če se še kar mota okoli hitrih rešitev, očitno na ta korak še ni pripravljen. In »delo na sebi« na tak način lahko traja v nedogled.

Avtor: LM