Nekoč je Učitelj z nekaj svojimi sledilci, hodil iz enega mesta v drugo mesto. To je bilo v začetnih dnevih. Med tem, ko so potovali, so prečkali jezero. Tam so se ustavili in Učitelj je rekel enemu svojih učencev: “Žejen sem. Prinesi mi nekaj vode tam iz jezera.” Učenec je šel do jezera.
Ko je prišel do njega, je prav v pravem trenutku opazil, da je vol začel prečkati jezero. Kot rezultat je bila voda zelo prepojena z blatom, zelo premešana.
Učenec je pomislil: “Kako lahko dam to blatno vodo Učitelju za piti!”
Torej se je vrnil nazaj in rekel Učitelju: “Voda v jezeru je zelo blatna. Mislim, da ni primerna za piti.”
Čez približno pol ure je Učitelj še enkrat ponovil in poslal istega učenca naj gre nazaj do jezera in mu prinese nekaj vode za piti. Učenec je ubogljivo šel nazaj do jezera. Tudi tokrat je odkril, da je jezero blatno. Vrnil se je in obvestil Učitelja o enakem stanju.
Čez nekaj časa je Učitelj ponovno zaprosil istega učenca, da se vrne do jezera. Učenec je dosegel jezero in odkril, da je jezero popolnoma čisto in jasno, voda v njem pa je čista. Blato se je poleglo in voda zgoraj je izgledala, kot da je primerna za piti. Zbral je torej nekaj vode v lončeno posodo in jo odnesel k Učitelju.
Učitelj je pogledal vodo in potem navzgor učenca in rekel: “Vidiš kaj si naredil, da se voda očisti. Dovolil si ji biti… in blato se je poleglo samo od sebe – in dobil si čisto vodo. Tvoj um je isto kot to! Ko je vznemirjen, mu le dovoli biti. Daj mu malo časa. Umiril se bo sam od sebe. Ni ti potrebno vložiti nobenega napora, da bi ga pomiril. Zgodilo se bo samo od sebe. V to ni treba vlagati nobenega napora.”
