Če pogledamo celoten svet in kako ta deluje, lahko hitro ugotovimo, da je med ljudmi veliko tekmovanja, ki izhaja iz ljubosumja, kjer posameznik ne zna privoščiti drugim dobro. Brez dvoma je celoten sistem življenja na tem planetu zastavljen tako, da smo njeni prebivalci obrnjeni k materializmu in živimo življenje navzven.
Okoli nas je polno iluzij, ki nas lahko zaslepijo in kadar ne živimo budno in namesto tega spimo, hitro zapademo v iluzijo, kjer je vedno boj za to kdo je boljši, bogatejši, lepši… Tako tiho v naše odnose prodira zavist in nevoščljivost. V takem stanju nismo sposobni iskreno privoščiti dobro sočloveku in tu lahko pride v odnosu do neiskrenosti in nevljudnosti. Hitro lahko skozi svoje ljubosumje prizadenemo osebo in pokvarimo odnos z njo.
Če se spustimo globlje je nevoščljivost samo odraz nezadovoljstva s samim seboj. Ko gre nekomu zunaj nas boljše kot nam (čeprav so zunanji pokazatelji koliko gre komu dobro zelo relativni in ne vedno edina resnica), se počutimo kot poraženec in si hitro očitamo svoje navidezne neuspehe.
A to kdo smo mi in kam gremo nima nikakršne veze s tem kaj počnejo ljudje okoli nas.
Čeprav smo vsi eno in izhajamo iz enakega izvora, smo tu na Zemlji še vseeno vsak posameznik za sebe, s svojo potjo, svojimi unikatnimi nalogami, ki smo si jih zadale kot duše, predno smo se reinkarnirali v tem telesu.
Naša kvaliteta življenja je odvisna od nas samih in kadar se v nas pojavi zavist, ko gre nekomu navidezno bolje kot nam, si popolnoma sami izberemo te občutke.
Sicer vem preizkušeno, da je svoj notranji svet včasih težko nadzorovati in da ti bruhnejo na površje kot orkan nad katerim nimamo nadzora, a vseeno, ko nevihta mine, lahko mirno razmislimo o svojih občutkih in si jih priznamo. Vse je odvisno od tega kako zavestno lahko pogledamo sami nase in si priznamo vse tisto, ki ima za nas negativen prizvok. Od tu naprej lahko postopoma delamo na občutkih, ki zbujajo zavist, ljubosumje, nevoščljivost…, jim pustimo, da obstajajo in delamo na tem, da vse te negativne misli nadomestimo z občutki privoščljivosti in ljubezni.
Pri sebi sem opazila enak vzorec in skozi čas je le ta postajal šibkejši. Včasih se še pojavi in to je zame le opomnik, da na nekaterih mestih v meni še vedno obstaja dvom sama v sebe. Zavedam se, da s tem ni nič narobe in delujem naprej, poskušam sprejemati in ljubiti sebe kot tudi vse okoli mene take kot so. Zato le pogumno. Vsak vzorec ne izgine čez noč, ampak s časom in z budno zavestjo nad samim seboj, se počasi stvari, ki nam ne prinašajo notranjega občutka zadovoljstva, raztapljati.
Če se v tem zapisu prepoznate, kar verjamem, da se velika večina prepozna, pa nikar ne začnite s sodbo do sebe. Tu smo, da se učimo. Sprejmimo notranje znake, ki nas samo spodbujajo k tem, da se obrnimo k sebi in osebni rasti. Najbolj pomembno je, da se začnemo ljubiti take kot smo.
Če smo v stanju ljubezni do sebe, smo hvaležni za to kar imamo in se zavedamo, da smo točno tam kjer moramo biti v tem trenutku, potem bomo lažje znali privoščiti drugim in tako bomo lahko ustvarjali boljše, pristne in iskrene odnose.
Vsi se radi pritožujemo na tem svetom in ugotavljamo kaj je vse narobe z njim. Vedno zlahka iščemo zunanje krivce za svoje tegobe, a v resnici je svet okoli nas točno tak kot ga doživljamo v sebi. Zato se sprememba začne pri vas samih.
Da se kot družba znebimo bolestne tekmovalnosti, ki je le rezultat egoističnih misli, takrat imamo kot človeštvo možnost za nekaj novega, boljšega kot poznamo sedaj. Vse je v naših rokah. In to, da bomo vedno nevoščljivi do drugih, nas dolgoročno ne bo pripeljalo v raj. Zato vas dragi moji spodbujam, da se imejte radi in se zavedajte svoje vrednosti. Ne primerjajte se z drugimi, saj oni ne pišejo vaše zgodbe. Pišete je sami za sebe. Če niste zadovoljni s svojim življenjem, ugotovite kaj je tisto kar vam bo prineslo zadovoljstvo. Postavljajte si vprašanja, raziskujte, bodite radovedni in blagodejne spremembe bodo s časom prišle. In prosim vas, poskusite v odnose vstopati z ljubeznijo. Pustite drugim, da so kar so in vi bodite to kar ste sami. Naj bo vaša pot neodvisna od drugih.
Alja Aljančič
