Atlasov sindrom

OGLAS

Atlas je bil polbog v grški mitologiji. Bil je eden od Titanov in ker je sodeloval v uporu proti Zeusu, je moral za kazen nositi nebeško gorovje na svojih ramenih. Atlas se imenuje tudi prvo vratno vretence hrbtenice (zdravniško imenovano tudi C1), ki igra izjemno pomembno vlogo pri celotni hrbtenici in počutju posameznika. Saj veste, ko vas vrat boli, je vaša kvaliteta bivanja kar krepko oklestena, vsak premik vratu peklensko boli.

Danes razmišljajmo o nas, ljudeh. Nekateri nosijo na svojih ramenih prepričanje, da morajo vsako svojo težavo rešiti povsem sami. Pri tem postavljajo svoje potrebe na zadnje mesto. Imajo atlasov sindrom. Obremenjujejo se s tem, da skušajo urejati čustva in težave vseh drugih ljudi in pri tem upajo, da se bodo nekako odkupili za napake, ki so jih storili v preteklosti ali ki jih bodo morebiti storili kdaj v prihodnje. Kar je seveda noro.

Pri tem lahko ugotovimo, da se je potrebno povprašati, do kam takšen posameznik prevzema odgovornost do drugih ljudi. Kje se začne njegova lastna odgovornost? Namreč, ko se oseba z atlasovim sindromom posveča »reševanju« problemov drugih ljudi, zanika oziroma se izogiba reševanja lastnih težav, ki se seveda kopičijo. Saj veste, kaj se zgodi z nojem, ki potisne svojo glavo v pesek, da ne vidi leva, ki se mu približuje? Lev ga poje. Seveda. Enako se zgodi tej naši osebi, ki misli, da mora reševati vse druge, svoje probleme pa potiska in za njihovo reševanje ne prevzema primerne odgovornosti. Na tem mestu se sprašujem tudi, ali sta krivda in odgovornost res tako močno povezani, da ju je težko razmejiti.

OGLAS

Oseba, ki se ukvarja s reševanjem težav drugih ljudi, pozabi oziroma ignorira lastne potrebe in kako jih zadovoljevati. Zadoščenje dobi ob tem, ko drugi osebi pomaga rešiti kako zavozlano situacijo, pri tem pa sebe postavi v kot. To seveda ne pripomore k temu, da bi lahko zdravo in kvalitetno živela, saj zanikanje in ignoriranje lastnih težav običajno privede do vulkanskega izbruha čustev, tako ali drugače.

Če je oseba čustveno opremljena in vzgojena tako, da v sebe tlači čustva, predvsem tista težka, kot so jeza, žalost, strah, negotovost in je dobila v otroški dobi signale s strani staršev, da se jih ne sme kazati, bo tudi v odrasli dobi takšna povsem normalna človeška čustva zanikala in bo prepričana, da jih ne občuti. Torej že tukaj postavi lastno potrebo po tem, da na primeren način izraža omenjena čustva na zadnje mesto oziroma, kar je še bolj škodljivo, gre v stanje zanikanja teh čustev. Ker pa naše telo ni stroj iz železa, plastike ali aluminija, se takšno ignoriranje in tlačenje lastnih čustev pokaže zagotovo slej kot prej skozi različne telesne motnje, bolezenska stanja in spremembe v vedenju in čustvovanju. Ker telo nekaj časa še čaka, da spregledamo in se začnemo res ukvarjati z našim čustvenim svetom. Ko pa vidi, da tega ne počnemo in da čustva celo ignoriramo, se odloči (telo naše namreč), da bo osebi naložilo »kazen«, kar se pokaže seveda žal v obliki bolezni in motenj na različnih področjih delovanja organizma.

Se vam zdi, da sem preveč stroga in direktna? Vem, da vsak od vas, dragi moji bralci, pri sebi in zelo potiho kima in ve, da je to res. No, imamo tudi drugo opcijo oziroma zdravo rešitev in sicer, da znamo na primeren, spoštljiv in argumentiran način svoja težka čustva pokazati, jih manifestirati ne da bi drugo osebo s tem ogrožali ali bi se čutila napadeno.

Se da, a je potrebno veliko dela na sebi, da to obvladamo in tako na zdravi način ventiliramo nakopičeno tesnobo, jezo, žalost, razdražljivost. Pa smo spet pri osebnostni rasti oziroma pri ukvarjanju z našim notranjim čustvenim svetom. Ko za to prevzamemo odgovornost, potem ne bomo nosili na ramenih težav drugih, ki bi nam krivile hrbet, temveč bodo naši problemi ustrezno rešeni, saj se bomo z njimi ukvarjali. In naša lastna hrbtenica nas ne bo več bolela. Bo vzravnana in prožna, pripravljena na nove izzive Življenja.