To, na kakšen način razmišljamo, sprejemamo lekcije Življenja, kako smo opremljeni za soočanje z lastnimi bolečinskimi točkami in kako se upamo boriti za svoje najvišje dobro, nas oblikuje na način, da se nam točno to na takšen ali drugačen način tudi res dogaja.
Sicer je res, da tega običajno ne opazimo. Da smo postali bolj hinavski ali ljubosumni na dosežke drugih. Ali da poželjivo gledamo na to, kaj ima sosed za eno pločevinasto zverko parkirano na dvorišču. Ali da ogovarjamo in spletkarimo na račun prijateljice, ki je tisti dan zbolela. In še polno majhnih »grehov«, ki nas tudi delajo zgolj človeške, z vsemi pozitivni in negativnimi lastnostmi. Saj s tem ni nič narobe. Je del naše nečimrnosti. A problem nastane, ko ta bolj negativističen del čustvenega spektra postane naša dominantna značilnost. In na vse odnose okoli sebe začnemo gledati z zavistnega ali ljubosumnega stališča. In takšni vedno bolj postajamo. Smo jezni, agresivni, pohlepni, leni, tračarski, prevarantski.
In takšen svet vidimo in seveda se zrcaljenje našega pogleda realizira v našem življenju. Začnejo se nam dogajati situacije skozi katere delujemo iz teh opisanih težkih in izčrpljujočih čustvenih stanj. Saj skoraj že ustrezajo sedmim smrtnim grehom!
Če razmišljamo in mislimo o vsem kar se nam v Življenju dogaja na način, da sprejemamo vse izkušnje, četudi nas kdaj bolijo, da smo hvaležni za vsak trenutek, ki ga živimo, da okoli sebe vidimo dobro in pozitivno in ljubeče in zabavno, se nam bo točno takšno življenje tudi začelo dogajati in uresničevati.
Vem, tole sedaj zveni kot kakšne novodobne bližnjice do srečnega življenja, o katerem pač seveda vsi sanjamo, vsaj na površini. Resnica je tudi, da sem do vseh tukaj napisanih ugotovitev prišla tudi sama, preko lastnih izkušenj in skozi večletno delo s strankami. Ko moje drage stranke skozi kontinuiran proces svetovanja spreminjajo svoj pogled na svet in lastno vlogo v njemu, se jim začnejo po približno letu dni dela na sebi odpirati nove perspektive, preboji v lepšo in bolj skladno realnost. Ne, to ni znanstvena fantastika, ki jo sicer sama rada občasno prebiram, temveč je to golo dejstvo.
Če sami pri sebi nehate na vse takoj gledati s črnogledimi in pesimističnimi očmi, se vam bodo nehale dogajati težke in zamotane situacije, ki so vas do sedaj silile, da ste bili resnično primorani biti pesimist.
Če sprejmete vse te boleče izkušnje v svoj objem in se odločite, da se iz njih naučite »lekcijo« ali nauk, jaz temu pravim »nauk naše osebnostne basni«, potem ste na res odlični poti, da ne boste te lekcije zopet ponavljali.
Seveda bodo v neki novi situaciji drugi ljudje v igri in bodo druge okoliščine, a verjemite, da če pogledate pod črto, bo skupni imenovalec vi sami in tisto, kar v eni prejšnjih lekcij življenja niste osvojili.
In enako se dogaja v partnerstvu.
Lahko menjavate partnerje in se vedno znova hudujete na partnerko ali partnerja, da kako sta nemogoča ali zlobna ali nezvesta, a vedno ste vi tisti, ki oblikujete s svojimi vzorci in prepričanji takšne situacije, da se sicer različni partnerji slej kot prej začnejo enako vesti, kar privede do ponovnega krhanja zveze. In dokler ne ozavestite, da vi tudi tvorite svoj delež te bolečinske izkušnje, boste vedno znova vpleteni v takšno zgodbo. Žal.
Zato, ljubi moji, potrudite se in bodite bolj vedri, umirjeni. Vem, tričetrt od vas bo sedaj reklo, če se hecam, saj je kriza, ni denarja, otroci so nemogoči in samo igrice igrajo, v službi me šef mobingira, doma mož sekira ali žena tečnari in ji nikoli več ni do seksa. In ja vidite, to je to o čemer sem danes pisala. Če spremenite svoj pogled iz temnih in negativnih misli na bolj svetle in pozitivne ter se v skladu s tem angažirate in stopite iz svoje cone udobja, potem bodo zagotovo sledile tudi pozitivne spremembe. Ki seveda zahtevajo svoj čas, ker to je proces, ki teče v svojem ritmu. A nekje moramo začeti kajne?
