Polje – Neskonče neraziskane širjave

OGLAS

Vsi govorimo o polju, vendar vsak na malo drugačen način. Nekdo ga vidi kot skledo, drug spet kot življenje, tretjemu pomeni spet odnos. Vse o čem govorimo je polje in to, kako z njim komuniciramo, to nam da nazaj. Seveda ne v taki obliki, kot to pričakujemo. Njegova komunikacije je dosti globlja.

Ko hodimo po cesti življenja, nam življenje daje nazaj to kar potrebujemo. Kaj pa je življenje? No, življenje ni nič drugega kot morfogenska oblika polja, ki se prilagaja. A čemu? Prilagaja se našim namenom, našim mislim, čustvom, skratka nam. Kako torej, da o tem nič ne vemo?

Razlog verjetno tiči v tem, da se z njim pogovarjamo na način, da želimo neke njegove dele, ne pa spoznanje o njem samem. Zanima nas estetika, zanima nas medicina, denar, revščina, moč, a ko pogledamo na polje iz globalne perspektive, pa o njem ne vemo praktično ničesar. Razen tega, da nas vse obdaja, da smo tudi mi iz njega in da nam daje to, kar potrebujemo.

OGLAS

Kako torej pogledati na polje, da ga bomo videli? Pa saj ga že vidimo, mislim na njegove delčke. A če želimo pogledati globlje in zaznati globlje nivoje polja, je dobra vaja odpovedovanje. In ne, ne mislim odpovedovanje v smisli materialnosti. Ne, ne. Govorim o odpovedovanju čustvenega in miselnega vidika, saj bo to znotraj naše zaznave prečistilo nemir, ki ga čustva, misli, koncepti, ideje, zamisli povzročajo v njej.

Če dobro pogledamo na življenje, se kar hitro lahko ujamemo v to, da odreagiramo na nekaj, kar se pojavi znotraj naše zaznave. In polje, no polju je vseeno, ker ni sestavljeno iz namenov. Polje je le polje, ki je tu in obstaja. S svojimi lastnostmi nam omogoča, da odkrijemo še globlje vidike sebe in razkrijemo oz. z drugimi besedami spoznamo še več sebe.

Da prav ste prebrali – še več sebe, kajti še enkrat, tudi mi smo polje. In bolj se omejujemo z našim pogledom na življenje, bolj izgubljamo občutek poljskosti. Naše polje je večinoma krat omejeno le na hrano, službo, odnose in vse to na materialnem nivoju. Vendar pa polje ni samo materialno. Ne, polje je polje. Vsebuje namreč vse, kar je kdaj obstajalo in vse kar bo kdaj obstajalo. Prevsem pa vsebuje vse kar obstaja sedaj, kajti iz človeške prespektive se polje spreminja glede na čas. In to je dobra lastnost, saj tudi ljudje skozi svoja življenja spreminjamo sebe.

Ko smo dojenčki, gledamo na svet iz perspektive dojenčka in kot odrasli iz perspektive odraslega človeka. Razlika je le v tem, da se je zaznavanje našega lastnega polja, torej polja, ki definira nas kot entiteto, spremenilo. Spreminjalo se je skozi čas.

Kaj je torej polje?

Polje je skupek potencialov, povejmu mu kvantno polje, ki pa ni samo iz materije. Zanimivo, da nihče ne vidi oz. ne debatira o tem. Polje ni samo iz materialnih lastnosti, saj so čustva, ki jih doživljamo nekaj, kar ni materialno. Pa tudi misli niso. In četudi nastajajo v telesu, to samo pomeni, da nekaj kar je iz polja, ustvarja nekaj, kar je polje.
Zanimivo. Ljudje smo polje. In polje je tudi vse kar nastaja iz polja. Torej je polje nekaj zelo inteligentnega, kar je posuto z vsemi prečudovitimi lastnostmi iz katerih budi človeški um sposobnost, da le-te rekonbinira in ustvarja nove kreacije. In te niso samo materialne… Ne, so tudi nematerialne, takšne, ki nimajo ravno neke definirane oblike, nekaj kar se ustvarja, ko potujemo skozi čas.

Čustva so ena takih, misli tudi. In čas, čas nam tudi skozi misli in čustva ustvari koncepte. Vse to je polje. In dalj časa ga zadržujemo v obliki, kot smo jo ustvarili, bolj trdno pojavnost dobiva. In kljub temu, da je njegova narava, narava ustvarjanja sama, se še vedno ukvarjamo z dokazi in dokazovanjem

Človek ni ustvarjen, da živi življenje omejitev, čeprav tudi. A ko prepozna, da je tisto, kar je znotraj njega že zelo očitno, da je to polni potencial, ki se lahko spreminja, je morda čas, da preneha hlastati po omejitvh, ki postajajo goste, kristalizirane strukture, ki so prav tako polje in ki želijo, kot gravitacija planetov, da naše kreacije gravitirajo k njim.

Osvobajanje od omejitev je torej osvobajanje od materialnega, gostega pogleda na to kar se dogaja in sčasoma sprejemanje svoje “božanske” narave in ne obratno, da bi zafrkavali drug drugega, kajti če ga (zafrkavamo namreč), ga v bistvu vlečemo v svojo gosto, materialno podobo dojemanja.