OGLAS

Za našo življenjsko izkušnjo na Zemlji bi lahko rekli, da se vedno giblje nekje med nebesi in peklom. Nekaj časa smo srečni, potem pa nam sreče kar na lepem zmanjka in dobimo občutek, da smo se v življenju izgubili in znajdemo se v negotovosti. Z nekaj dela na sebi se nam potem uspe spraviti nazaj na svojo pot, kjer pa se sploh ne zavedamo, kdaj ponovno pademo v neko realnost, ki nam ni všeč in kjer se počutimo ujete. Kaj se dogaja? Ali se v nekem grmu res skriva peklenšček, ki ves čas preži na nas, da bi nas ujel nepripravljene in zvlekel v pekel? No pa raziščimo, če je res kaj na tem.

Drevo spoznanja dobrega in zlega

Začnimo pri začetku. Bog je v raju naročil Adamu in Evi, naj ne jesta iz enega izmed dreves. Sedaj vemo, da Bog predstavlja enost, torej vse nas. Kar pomeni, da smo se vsi skupaj očitno nekoč odločili, da se iz dotičnega drevesa pač ne bo jedlo. Razlog za to sploh ni bil pomemben.

OGLAS

Ker sta Adam in Eva vseeno jedla iz tega drevesa, sta začutila krivdo. Krivda je občutek negativne energije (delovala sta v nasprotju z enostjo), ki se naseli v naši sakralni čakri, kjer se nahaja naša energija medsebojnih odnosov in fizičnih dejanj. Posledično sta se Adam in Eva začela zavedati, da sta gola, saj nista želela, da kdo opazi njuno krivdo in zato sta jo prikrila z obleko.

Lahko pa si to situacijo razložimo tudi tako, da sta Adam in Eva želela pred enostjo skriti negativnost v njunem duhu, in sta se oblekla v telo iz mesa in kože.

Negativnost energijo spremeni v materijo

Biti negativen pomeni delovati v nasprotju z našo osnovno pozitivno energijo ljubezni s katero smo povezani v enost. Pri fiziki smo se naučili, da se energija spremeni v maso, torej kadar zaradi negativnosti zaustavimo energijski pretok, se v našem telesu začne nabirati masa oziroma fizična materija. Ideja je ta, da se negativno bitje na tak način obteži in prizemlji. S tem se enost reši pred vplivom negativnih oseb, dokler so le te negativne.

Z drugimi besedami, kadar se duša odloči ustvariti blokado pred enostjo, jo bo ta blokada obtežila k tlom. V prispodobi bi lahko tudi rekli, da se dušo, ki se je odločila za negativno izkušnjo, na tak način priveže na križ (naše fizično telo z iztegnjenimi rokami je ta križ), ki ga mora sedaj nositi.

Kdor ima težave s telesno težo, naj torej ugotovi, kateri svoj aspekt drži nazaj ali pa skriva pred enostjo in naj ga sprosti. Ti aspekti so na primer negativne misli, laži, skriti motivi, zaprta ali neprocesirana čustva, krivda, sram, jeza, strah pred čemurkoli, nenazadnje pa tudi oklepanje česarkoli. Skratka vse, zaradi česar držimo sebe in svojo ljubezen nazaj.

Pot v pekel

Pot v pekel je dobesedno pot naše zavesti skozi naše telo. Kraj, kateremu pravimo nebesa, je naša bela kronska čakra na vrhu glave, pekel pa dosežemo, ko naša zavest toliko upade, da doseže našo zadnjo, rdečo fizično čakro. To se zgodi, kadar zaradi negativnosti blokiramo višje čakre. Ni pa za zanemariti tudi energije, ki jih s hrano vnašamo v telo, saj tudi te vplivajo na vibracijo našega telesa.

Rdeča čakra je zadnja, ker ima rdeča svetloba izmed vseh barv najnižjo vibracijo. Fizična čakra, ki z energijo napaja naše fizično telo se nahaja na tej svetlobni frekvenci. Naša rdeča kri to tudi simbolično odraža.

Skozi naše življenje in življenjske izkušnje se nam zavest in vibracija spontano dvigata iz rdeče barve proti modri, kjer na primer postanemo bolj dovzetni za življenjske modrosti (grlena čakra modrosti in resnice je modre barve), nato pa se nam kmalu začne odpirati tudi tretje oko. Pri tem procesu nam pomaga uživanje visoko-vibracijske hrane kot je sadje, kadar pa uživamo preveč mesa (rdeča svetloba drugih bitij), pa našo vibracijo umetno znižujemo.

Višje kot ima oseba zavest v telesu, večji pregled ima nad mehanizmi, zakoni in resnicami naše realnosti. Podobno kot se nam pri vzpenjanju na goro odpira razgled.

Tretja dimenzija je trdna kot zapor

Kar se dogaja na tretji dimenziji, je posledica energij naših želja, misli, resnic in naše srčne naravnanosti. Fizični svet torej temelji na energiji višjih dimenzij. Ko energija višjih dimenzij doseže tretjo dimenzijo, že ima vztrajnostni moment, zato je ne moremo spremeniti. Kadar na primer poskusimo prijateljem v zadnjem trenutku predlagati neko idejo, ki smo si jo ravno izmislili, vedno opazimo, da ni veliko interesentov.

Tisti, ki si je zaradi negativnosti zavest omejil le na nižje dimenzije, bo imel zato občutek, da je tukaj ujet. Svojo trdno realnost bo lahko spremenil le tako, da se bo ponovno naučil najprej v duhu ustvariti nove realnosti. Zakaj pa nekdo lahko sploh postane negativen?

Zlobni ego

Kadar v življenju sledimo svojemu srcu, sledimo svoji pozitivni energiji višjih dimenzij in ostanemo v svojem centru. Ego pa v naši podzavesti to energijo začuti in nas z enako silo poskuša obrniti proti njej, da bi postali negativni. Naš ego predstavlja torej bitje, ki mu pravimo hudič.

Dejansko imamo v ključnih življenjskih situacijah vedno na eni rami angela in na drugi hudiča, ki na nas vplivata enakovredno. Angel zastopa našo dušo in kdor ga posluša, bo ostal povezan v enost. Kdor pa posluša hudiča, nasprotuje enosti in se bo od nje ločil. Slej kot prej bo zato postal osamljen in prestrašen. Zaradi negativnosti mu bo upadla zavest.

Hudičeve skušnjave

Čeprav je v raju še precej dreves, iz katerih se lahko utrga jabolka, se ego vedno prikaže le tam, kjer je možnost iti v nasprotju z enostjo. Poznamo veliko podobnih primerov iz vsakdanjega življenja, kjer delujemo v nasprotju z ostalimi:

Punca nam na primer ponudi piškot, hudič pa nas prepriča, da ga zavrnemo.
Prijatelji nas nekje z ljubeznijo pričakujejo in ko to energijo mi začutimo, nas hudič prepriča, da moramo iti raje nekam drugam.
Namesto, da bi podkrepili idejo prijatelja še z našo vizijo, nam hudič naroči, da moramo v njegovo idejo raje podvomiti.
S partnerko smo ravno ustvarili trenutek poln ljubezni, potem pa nam hudič ne da miru, da ne bleknemo nekaj sarkastičnega in porušimo lep trenutek.

Iti proti enosti pa pomeni tudi iti proti svoji energiji. To pa so na primer situacije, kadar govorimo nekaj, kar ne mislimo, kadar gremo v nasprotju s svojo besedo, kadar bi radi nekaj povedali, pa se zadržimo, kadar v življenju počnemo nekaj, kar nočemo početi oziroma na splošno, kadar hočemo biti nekaj, kar nismo.

Dejanja iz ega so le navidezna

Ker so dejanja iz ega zgolj nasprotovanje obstoječi pozitivni energiji, sama po sebi nimajo nobene energijske podlage na višjih dimenzijah. Zato so le navidezna oziroma fake. Enak občutek dobimo pri osebah, ki ves čas delujejo iz ega. Občutek, da so izmišljene, prazne, neresnične, ne vedo kaj sploh počnejo. Dolgo časa so že odrezane od enosti, zato se z njimi ne moremo niti dobro začutiti.

Če je hudič (ego) torej fake, kako mu je pa potem uspelo prepričati ljudi, da je resničen?

Fizične oči ne razločijo med resnico in lažjo

Energijska podlaga na kateri stoji naša realnost je ustvarjena na višjih dimenzijah. Preko tretjega očesa smo na primer povezani na šesti dimenziji, kjer vsak izmed nas s svojimi projekcijami soustvarja celotno vesolje. Ta energija se potem pomika proti nižjim dimenzijam. Ego se vmeša v ta energijski tok nekje med šesto in tretjo dimenzijo.

S fizičnimi očmi zaznavamo zgolj sliko tretje dimenzije, kjer pa ne moremo več vedeti, ali imajo videne situacije kakšno podlago v duhu, ali pa se je nekje vmes vmešal hudič. To lahko zaznamo zgolj s tretjim očesom.

Hudič se tega zaveda in da ga ne bi razkrinkali, nas vztrajno prepričuje, da je resnično tisto, kar naše fizične oči vidijo, oziroma da je bolj pomembno in pravilno gledati zgolj s fizičnimi očmi. Če mu nasedemo, se lahko potem tudi ujamemo v katero izmed fake realnosti, ki smo jo videli in jo začnemo tudi krepiti.

Slika iz oči presname videnje tretjega očesa

Sliko iz oči v naši zavesti doživljamo na enakem mestu kot videnja v tretjem očesu. Zato največkrat slika iz oči presname naše vizije(sanje/želje) nove prihodnosti in namesto tega začnemo krepiti tisto realnost, ki smo jo ravno videli. Ujamemo se vanjo. To lahko predstavlja težavo, če smo za resnico sprejeli nekaj, kar je bilo iz trte izvito.

Kadar začnemo preveliko pozornost dajati temu, kar zunaj sebe opazimo, lahko hitro pozabimo, da lahko kadarkoli v svoji glavi ustvarimo nove realnosti. Če smo se ujeli v neko realnost, ki nam ni všeč in pozabili, kako bi iz nje pobegnili, nam bo začela ‘iti na živce’ in hudič nas bo prepričal, da se moramo nanjo jeziti, kazati s prstom in podobno.

Zaporniki svojega uma

Situacije, ki nam niso všeč, tako postanejo naše resnice. Te resnice potem doživljamo ponovno in ponovno, današnji dan postanek enak včerajšnjemu, teden tednu in leto letu. Postanemo zaporniki svojega uma, v ozadju pa slišimo hudiča, kako se privoščljivo smeje naši naivnosti.

Biti z zavestjo prisoten na tretji dimenziji in opazovati, kaj se dogaja zaradi tega nikoli ni tako izpolnjujoče, kot biti osredotočen na svoje misli in s tem na prihodnost. Kadar se na primer direktor podjetja v nekem strahu začne preveč posvečati statistiki trenutnega stanja, takrat izgubi stik s svojo vizijo in občutkom, v katero smer vodi podjetje, katero posledično začne stagnirati. Enako, kot na primer mi stagniramo, kadar gledamo televizijo.

In verjetno se še komu zaradi istega razloga tudi deljenje opazk zdi povsem nepotrebno:
“Oho, danes imaš pa drug pulover kot včeraj…”
“… Vem … prosim, pojdi raje nazaj v prihodnost in nama tam ustvari kaj fajnega…”

Aretiranje prijateljev

Moti nas, če nas nekdo opazuje in beleži, kaj počnemo, namesto da bi nas raje našel v sebi in tam poiskal najboljšo prihodnost za oba. Kar drugi opazijo v nas, se lahko zasidra v njihovi zavesti za bogsigavedi koliko časa. Postanemo zaporniki njihovih umov. No, ali pa oni postanejo zaporniki našega uma.

Na primer da enega od prijateljev opazimo delovati nenavadno in v sebi zaklenemo mnenje, da je ‘čuden’. Namesto, da bi z našo vizijo pomagali kokreirati boljšo prihodnost zanj, raje pred očmi držimo to realnost, ki se potem začne ponavljati, dokler ga na koncu morda celo ne stlačimo v norišnico.

Neprijeten občutek je, kadar ima nekdo o nas izoblikovano slabo mnenje, ker lahko čutimo, kako s svojim pogledom projicira to mnenje na nas. Zraven te osebe se počutimo neprijetno in ujeto, saj je težko iti že proti energiji ene osebe. Predstavljajte si sedaj kolektivno ustvarjalno moč projekcije naroda na svoje izvoljene predstavnike, ko narod začne iz nekega razloga vanje dvomiti.

Seveda pa se lahko počutimo utesnjeno tudi v primeru, da ima nekdo o nas dobro mnenje, ker nas le to zraven njega naredi precej monotonega. Najbolje je vsekakor ne shranjevati kakršnihkoli mnenj in raje živeti v tem trenutku.

Mučenje prijateljev

Kadar pa od prijateljev/sodelavcev/otrok/partnerjev želimo, da naj delujejo v nasprotju z našo projekcijo, takrat jih pa dobesedno mučimo. Hudič nam je že skoraj prišel do živega in začnemo delati zanj.

V službi na primer našim podrejenim, v katere dvomimo, projiciramo realnost kjer počasi delajo, hkrati pa od njih pričakujemo čimprejšnji zaključek projektov.

Našim otrokom lahko projiciramo realnost, kjer je njihova soba nepospravljena in potem od njih pričakujemo, da gredo proti naši energiji in jo pospravijo. Če pa tega ne naredijo, pa se nanje razjezimo. Oziroma ko odrastejo, pričakujemo od njih, da si bodo poiskali službo, medtem ko je naša projekcija takšna, da jim bo to težko uspelo.

Svoji punci težimo, naj bo zvesta, zraven pa držimo vizijo, da nas bo prevarala. Zanjo bo seveda tudi težko iti v nasprotju s to našo projekcijo, sploh če smo jo v sebi že dodobra ojačali.

Nič dobrega nikoli ni iz tega, kadar v sebi takole držimo podobna prepričanja, mnenja oziroma resnice. Zato jih raje ne sprejemajmo več. Ker v nasprotnem primeru se lahko v nas dodobra zasidrajo in ne bomo jih znali več izpustiti.

Raje bi umrli, kot pa priznali, da smo se motili

Prositi nekoga, naj sproti svoje mnenje je enako, kot da bi mu rekli, naj ne bo več on. Naša mnenja namreč postanejo del naših eteričnih teles in kakršnakoli sprememba na tem področju nam da občutek, da razgrajujemo sami sebe. Priznati, da smo se zmotili je za naš ego nekaj najhujšega.

V trebušnem predelu nas lahko dobesedno pogreje ob misli, da bi morali svetu priznati, da smo se zmotili. Hudič nas namreč s svojim ognjenim bičem udari in nam zabiča, da pod nobenim pogojem ne smemo priznati svoje napake. Od nas dobesedno želi, da smo ujeti v svojo fake realnost in jo doživljamo znova in znova in se vrtimo v krogu.

V podobnem krogu pa se tako ali tako vrtimo že zaradi negativnosti po zakonu karme.

Karmično vrtenje v krogu

V našem energijskem telesu je bela svetloba naše duše iz kronske čakre razpršena med 6 barvnih čaker. Kronska čakra predstavlja našo večnost, torej prihodnost, sedanjost in preteklost. Kadarkoli naredimo negativno dejanje, zatemnimo eno izmed barv. Naša povezava z večnostjo postane temnejša, to pa neposredno vpliva na naše misli in projekcije in posledično na našo fizično realnost.

Tako deluje karma. Kadar smo negativni si istočasno ustvarimo temnejšo prihodnost, ki nam v življenje prinese nadaljnje negativne situacije. Če tudi v teh situacijah reagiramo negativno, smo se ujeli v krog karme oziroma postali sužnji svoji negativnosti.

Vrtenje v krogu je trpljenje

Vsako vrtenje v krogu za dušo predstavlja trpljenje (rotate – rotor – torture). Želja naše duše je zrasti, torej je zanjo vsaka ponovitev že obstoječega stanja odveč.

Nadaljnje vrtenje v krogu in trpljenje sledi, ko želimo na fizičen način popraviti, kar smo ustvarili. To pa lahko delamo v nedogled, dokler bomo ohranili enake resnice o naši realnosti. Nekdo bo s takšnim početjem upravičil svoje resnice in morda celo v tem početju iskal smisel življenja. Medtem pa bo še naprej nezavedno projiciral realnost, katero je potrebno popraviti. Le ta pa bo postajala vedno večja in večja. Super ideja, če želiš izkusiti biti majhen in nemočen in še naprej poslušati hudiča, kako se ti smeje.

V krogu se vrtimo tudi zaradi lastnega preživetja. Zaradi negativnosti smo zaprli pretok energije skozi naše telo in zaradi tega moramo vnesti dodatno energijo v obliki hrane. Tisti, ki je bolj negativen, bo moral delati več, da si bo priskrbel več hrane.

V kletki svojega srca

Naša srčna čakra se nahaja na četrti dimenziji. Ko energija višjih dimenzij doseže četrto dimenzijo, nas obravnava na podlagi tega, kako odprto imamo naše srce. Če imamo srce odprto oziroma mehko, so tudi situacije, ki jih doživljamo mehkejše in svetlejše. Če pa imamo srce zaprto oziroma trdo, pa nas vesolje obravnava dobesedno z grobostjo.

Kadar se nam zapre tudi naše srce, takrat smo ‘boj’ s hudičem izgubili in kapitulirali. Hudič nas je uspešno prepričal, da moramo na podlagi naših lastnih vklesanih mnenj vse ljudi okoli nas sovražiti, nespoštovati, vanje dvomiti ali jim soditi. Prepričal nas je, da so laži, jeza, sovraštvo in ostale negativnosti resnične. Izgubili smo stik z ljubeznijo (s samim sabo), ker smo naše srce, in s tem sebe, dobesedno zaklenili proč od sveta. Oziroma nas je hudič v pekel priklenil. Na mesto ljubezni pa se je v nas naselil strah.

Nadaljnja pot globlje v pekel bi posledično pomenila za nekoga depresijo, apatijo, lahko tudi kakšno psihozo in podobno. Medtem ko so nekatere pogumne duše odšle raziskovat tudi ta področja, pa se mi na tem mestu raje obrnimo. Postanimo duhovni Houdini in pripravimo načrt za pobeg iz te peklenske kletke.

Pobeg

Ker sedaj poznamo pot iz raja do sem, bo naš pobeg preprost. Za začetek poiščimo spoštovanje do vseh, da se nam srčna kletka odpre. Ljudem začnimo odpuščati za situacije, ki nam niso bile všeč, saj smo jih sami tako ‘pobarvali’, in se s tem rešimo kolesa karme. Ne oklepajmo se več svojih negativnih mnenj o ljudeh in novih ne sprejemajmo več, da se osvobodimo realnosti, ki nam niso všeč.

Dvignimo si frekvenco zavesti, da si bomo odprli tretje oko in začutili kaj je res in kaj ne. Obenem se bomo ponovno povezali z enostjo in začeli kreirati našo realnost pri njenem izvoru, kajti obstoječe na drugačen način nikoli ne bomo mogli popraviti. V življenju pa potem ne reagirajmo na to, kar so naše oči opazile, ampak reagirajmo kar neposredno na našo vizijo, da bomo novo realnost s tem tudi prizemljili.

Zavedati se začnimo, da ni negativnih bitij, le angeli v skušnjavah. In da se je boriti proti negativnosti in hudiču brezpredmetno, ker le ta sploh ne obstaja.

Kar pa je najbolj pomembno, zaupajmo našemu srcu da nas vodi, ker le ono ve, kje je naše mesto. In pa seveda, ne zadržujmo več svoje ljubezni do nikogar. V celem vesolju namreč ni niti enega pametnega razloga za to.

Oglas