Najprej bi se rad zahvalil uredništvu portala duhovnost.eu, ker me je z veseljem sprejelo, da lahko nadaljujem svoje pisanje o duhovnosti v okviru te skupnosti! Zadnje par let sem napisal že kar nekaj duhovnih člankov in vem, da jih bo veliko še prišlo. Za začetek pa tukaj objavljam enega izmed svojih zadnjih razmišljanj o tem, s čim vse želi naš Ego zapolniti občutek praznine, ki nas velikokrat spremlja v človeškem telesu. Uživajte v branju!
Da zapolniš praznino v sebi, si prilasti vse kar obstaja v vesolju, je lažna resnica, ki nam jo naš Ego ponudi, ko nam občutek osamljenosti in ločenosti od vsega začne prihajati do živega. Osnovna resnica naše duše je biti v enosti z vsem. V enost je duša povezana s srcem in ljubeznijo. Že res, da je načeloma le del vsega, vendar ker je povezana z vsem kar obstaja, čuti, da je vse. V nasprotnem primeru koncept povezanosti sploh ne bi imel nobenega smisla.
V izkušnji življenja v človeškem telesu naša duša, zavoljo zanimive izkušnje, preusmeri pozornost iz ljubezni k Egu. Z izkušanjem situacij skozi Ego, duša dobi občutek osamljenosti ter praznine, kar ji hitro vzbudi željo po ponovni povezanosti z enostjo, pot do tja pa je le ponovno zavedanje ljubezni. Dokler pa imamo našo pozornost v Egu, bo le ta izkoristil to našo željo in nam prodal napačno resnico – da si moramo priskrbeti oziroma prilastiti vse.
Praznina
Nasprotje enosti je razdrobljenost. Zanimiva igra besed, kajne? Če je enost popolnost oziroma polnost, potem je njeno nasprotje praznina. Polnost predstavlja energija ljubezni, praznina pa nima nobene energije. Ego je bil ustvarjen kot nasprotje enosti in popolnosti, torej predstavlja razdrobljenost in praznino. Enost je naša osnovna resnica, Ego, kot njeno nasprotje pa zato predstavlja neresnico. Vsi vemo, da v kolikor opazimo neko osebo delovati iz ega (hoče biti nekaj, kar ni), da nam deluje ponarejeno, fejk.
Čustvo, ki ga začutimo kot nasprotje ljubezni oziroma pri fokusu v praznino Ega, pa je strah. Izvorni strah predstavlja strah pred izgubo ljubezni in enosti. Strah, da je vesolje pozabilo na nas in zaradi katerega se iz globine naše duše zasliši krik po pozornosti. Strah, zaradi katerega pri padanju v praznino oziroma Ego dejansko izgubimo srčno povezavo z enostjo in se začnemo v mislih oklepati vsega, kar obstaja okoli nas. Oklepati in če je možno tudi lastiti. Na tej točki začnemo tudi zmotno verjeti, da vse obstaja le izven nas.
Lastnina
Da bi ozdravil razdrobljenost in strah, si Ego torej želi prilastiti vse, kar je razdrobljeno po svetu. Lastiti si neko stvar pomeni v zavesti držati misel, da je nekaj naše in da nam tega v prihodnosti brez našega dovoljenja nihče ne sme vzeti. Takšne misli pa konstantno porabljajo enormno količino naše energije. Veliko število skozi življenje pridobljenih stvari nam potem predstavlja tudi precejšnje psihološko breme, ki pa hitro začne bremeniti tudi naše fizično telo.
Ko sem razmišljal o tem, kaj za Ego pomeni lastiti si vse, sem, še preden sem se dobro zavedel, popisal kar vse, kar obstaja v fizičnem in duhovnem svetu. Najbolj zanimive zadeve sem razložil, zraven pa dodal še najbolj bistvene primere iz resničnega življenja.
Da bi zapolnil praznino v sebi, bo naš Ego hotel …
… imeti vso pozornost
Stvar, ki je najbolj nujna in zato prva na Egovi listi, je pozornost. Tukaj se gre dejansko za fotone svetlobe, ki jih vsak izmed nas generira z vizijami oziroma usmerjanjem svoje pozornosti. Fotoni pa so seveda energija.
Veliko pozornosti lahko dobimo, kadar smo ob nepravem času na nepravem mestu, saj nas takrat vsi opazijo. Če povrhu vsega tam delamo še nekaj, kar nihče ne pričakuje, pa je učinek še toliko boljši. Bi se verjetno kar strinjali, da je to osnovna definicija Ega – da dela nekaj po svoje.
Takšno početje v želji za pozornost pa v določenih okoliščinah zna biti tudi nevarno. Ljudje bodo hitro začutili, da nismo pripravljeni na naš podvig. “Poglej ga, tale misli da je Superman,” bodo dejali in iz žepa potegnili telefone, da bi posneli, kako nam bo spodletelo.
… imeti čim več stvari
Naš Ego ima rad materialne stvari, da pa mu jih priskrbimo, moramo zaradi tega iti velikokrat preko samega sebe, posledično pa lahko nastrada tudi naša denarnica. Egu je zelo všeč tudi, da nam prijatelji kaj priskrbijo, da se lahko še s tem pohvali.
Ego: “Ti je všeč moj nov avto, a? BMW serije 5, 200 konjev, ogrevana streha, samo 245 tisoč prevoženih, prijatelj Mare mi ga je zrihtal.”
Uroš: “Ej, a prav vidim … imaš tamle strgane hlače?”
Ego (po premisleku): “Ne ne, to je namerno tako. To je tak dizajn… ”
… imeti čim več resnic
Zemlja je kot supermarket s prepričanji in resnicami. Vsakdo ima možnost prosto izbirati med prepričanji, ki jih želi izkusiti, saj so le ta zastonj. Denar je izvor vsega zla, je recimo zanimivo prepričanje za ponotranjiti in izkusiti, kako se bo v takšnem primeru energija denarja gibala okoli nas. No pain, no gain, je tudi zanimivo prepričanje, ki se je v zadnjem času kar globoko zasidralo v kolektivno zavest. Ipd.
Ker Ego želi imeti vse, je kot magnet za nova prepričanja. Ego ne čuti, kako naše prepričanje neposredno energijsko vpliva na našo prihodnost, zato mu je vseeno, če zavzema tudi negativna prepričanja.
In potem Ego rad svoja prepričanja prodaja tudi naprej. Bolj kot ne zato, da se pohvali, da jih ima. S tem pa lahko dobesedno podre realnost ostalih ljudi. Recimo nek preprosti fant si je ustvaril čisto vizijo prihodnosti, kjer ga imajo dekleta rada, potem mu pa nekdo proda svoje prepričanje: “Dekleta imajo rada barabe,” in slika prihodnosti preprostega fanta postane motna.
… imeti čim več mnenj
Kadar se ponudi priložnost za novo mnenje, pa naj bo še tako nerazumno, ga bo Ego ustvaril in integriral v našo zavest. In to bo naredil zelo hitro, da mu ga ne bi kdo drug slučajno pred nosom ukradel.
Lionel Messi je ravno preigral 2 igralca, zadel gol in na podlagi videnega Ego reče:
“Haha a si videl to … ej Ronaldo nima pojma o fuzbalu … ”
No, če je to res, potem na svetu ni dovolj nogometašev, ki imajo pojem, niti za eno ekipo. Kje je tu razum, jaz ne vem.
Na tej točki se lahko vprašamo, koliko naših resnic je bilo izpeljanih iz takšnih Egovih impulzivnih reakcij in so zaradi tega popolnoma nerazumne. In kolikor vidite, Ego vedno sprejema mnenja v ekstremih. To pa zato, da se ne bi nekdo drug vmešal in namesto njega sprejel ekstremno mnenje, saj bi se Ego potem počutil manj vredno.
E: “Ta glasbena skupina je pa res najboljša!”
U: “To si rekel že za tisto zadnjič … To ne velja …”
… imeti čast
Čast je hrana zgolj za ljudi z velikim egom. Vsem ostalim je ob prejemanju časti nerodno, zardevajo in ne vedo kaj bi rekli. Kadar nas nekdo na tak način postavi na podstavek, nas s tem loči od enosti. Dovolj je že en primer, da opaziš, da to ni zate. In zakaj bi potem tudi ti častil kogarkoli?
Torej, kadarkoli voditelj na TV ali kjerkoli že napove gosta v smislu: “Na vrsti je naš častni gost … ,” zamenjajte ime, ki sledi, z “Ego!”
… imeti prav
Če je kaj, kar Ego najbolj hoče imeti, je to prav. Vemo, da je Ego ravno nasprotje od prav, nasprotje od resnice, zaradi česar je še dodatno motiviran, da bi si pridobil čimveč prav, kot lahko.
Ego potem rad tudi dokazuje svoj prav. V angleščini temu pravimo dokazovanje svoje točke. Vprašamo se lahko, če obstaja še kaj manjšega oziroma manj pomembnega od točke.
… izkoristiti ves čas
Ego: “Včeraj sem bil pokonci do 3h. Kaj pa ti? A ti si šel pa spat že ob 10h? Pha… luzr”
Uroš: “Jah, danes sem vstal ob 6h.”
Ego (po premisleku): “Jaz sem zadnjič vstal ob 5h …”
Zanimivo je tudi opazovati Ego, kako razpolaga s časom pri klepetu za mizo. Če na primer za mizo sedijo 4 osebe, bi spiritualno vešča oseba 100 odstotkov delila s 4 in dobila ven 25 odstotkov časa, ko lahko govori. Če teh 25 odstotkov zmanjša še za 5 odstotkov premora, za premislek in integracijo povedanega, dobimo ven neko realno oceno časa govora za vsako osebo – 20 odstokov.
Egova ocena časa njegovega govora pa je očitno 110 odstotkov, saj začne govoriti še preden kdorkoli izmed ostalih konča. In ko mu enkrat končno zmanjka besed, še vedno najde naslednje besede: “No, kaj boš pa ti povedal? Nekam tiho si mi …”
… zavzeti ves prostor
Prostor okoli nas ni nič drugega kot ena velika narava/stvarstvo. Ker pa smo vsaki lokaciji v prostoru dali svoje ime, smo s tem odprli Egu željo po trofejah, da gre in se pofočka na čimveč mestih.
E: “Bili smo tam, tam in tam, prej smo bili tudi tam, tam in tam … in ko je Putin prišel, smo bili tam. Kje si bil pa ti ves ta čas? Doma? Pha … luzr”
Kadar so naši izleti izpeljani iz želje po kakšni trofeji, takrat zapustimo samega sebe, posledično pa nas doleti domotožje. Mimogrede, Ego v zgornjem stavku spet omenja čas.
… imeti pamet
Ego vedno napenja naše možgane, da bi si izmislil čimveč duhovitih opazk in z njimi dobil pozornost: “A ste opazili, da Avstralija izgleda kot glava od Scooby Dooja?!” je ena takih bistrih iz interneta.
Vendar pa takšna pozornost v nas pusti nekaj praznine, ker naša duša želi biti opažena le za naše srce in ne toliko za naš um.
… imeti čimveč poznanstev in vez
U: “Madona, nekdo me je zaparkiral! A ti mogoče veš, od koga je tale avto?”
E: “A tale črni Audi. Ja, poznam… to je od Jureta Blažiča, mojega prijatelja. Res v redu dečko. Ima smisel za humor. Zadnjič smo ga skupaj žurali in sem se mu res nasmejal. Je razlagal, kako so bili na križarjenju … ”
U: “No če ga poznaš, pa ga prosim pokliči, da umakne avto… ”
E: “Ja ja, takoj… Ampak tole res moreš slišati. No, bili so na križarjenju in ko so iz jadrnice lovili ribe …”
Ego deluje na nivoju površinske osebnosti, zato zna govoriti tudi le o površinskih kvalitetah ostalih ljudi. Ne zna pa začutiti njihove globine, duše. Zanj je zato bolj logično imeti čim več površinskih poznanstev, kot pa nekaj globljih.
… imeti vse trenutke
Ker Ego misli, da je čas nekaj, kar si je potrebno lastiti, ni povezan z danim trenutkom. Posledica pa je občutek, da življenje beži mimo njega. Zaradi tega Ego vedno želi shraniti vse trenutke. Ko ga bo ponovno doletel občutek praznine, se bo splačalo imeti dokaz, da je obstajal in da je dobro porabil čas. Odkar imamo fotoaparate, je shranjevanje trenutkov zelo preprosto in Egu je fotografiranje postalo že navada.
Vendar če smo res pošteni, mu pri shranjevanju trenutkov ne gre najbolje, ker v večini primerov Ego trenutek ponaredi! Ego je mojster neavtentičnosti in v takšnih trenutkih namreč vedno rad ponaredi smeh. Reče nekaj v smislu: “Pretvarjajte se, da se smejete.” … “Hm, ni najboljša … Hitro, še enkrat se pretvarjajte, da ste veseli.” … “Ne, ni dobro, ta je bil preveč levo. Hitro, …”
Odličen primer, kjer se neavtentičen smeh in življenje izven trenutka seštejeta, je situacija, kjer smo prijatelja prepričali, da gre z nami pogledat enega ‘standup’ komika, ki nam je bil na posnetkih res smešen. Komiku se ena od šal ponesreči, mi se pa vseeno zasmejemo, ker živimo v preteklosti in ker bi očitno radi dokazali svoj prav. Prijatelj nas zgolj postrani pogleda, ker smo v tem trenutku res fake oziroma v Egu.
… imeti mišice
Prišel je čas za pain ampak Egu to sploh ni pomembno. Mišice pač moraš imeti in Ego nas lahko zelo hitro prepriča, da moramo pri telovadbi pretiravati, dokler nas ne boli celo telo.
Ego se spozna na trpljenje. Silil bo človeka v vse možne situacije, kjer bo le ta šel preko samega sebe in pri tem trpel. Zato smo Egu dali naziv hudič in če mu preveč sledimo, naše življenje postane pekel. Opazovati nekoga, ki se zaradi nekih svojih prepričanj, strahov ali agend na tak način muči, zna biti kar neprijetno.
… imeti družbo
U: “Vse najboljše prijatelj! Ekola, tukaj sem ti prinesel tisto knjigo, ki si jo omenjal, da bi jo res rad imel..”
E: “Ooo, hvala, Uroš! Izvoli kar naprej. Kar za mizo se usedi, se grebi za pozornost in se imej fino. Povabil sem namreč še 85 ostalih prijateljev, ki si želijo pozornosti…”
U :S
Če smo iskreni, je včasih težko že, če povabimo več kot 3 prijatelje, za vsakega izmed njih čutiti, kako bo energijsko prispeval k druženju. In v takšnem primeru jih meni nič tebi nič prepustimo improvizaciji in zatekanju k njihovim Egom in ker je Ego nasprotje ljubezni/energije, druženje posledično postane pusto, brez energije. Čeprav bo argument našega Ega, da moramo povabiti čimveč prijateljev, da bo zabava čim boljša, pa je končni produkt le kaos in zmeda.
… imeti vso glasbo
Ko pridemo v nočni klub lahko le ugibamo, kateri bo naslednji komad. Ko se naslednji komad začne vrteti, tisti Ego, ki najbolj naglas zavpije od navdušenja, s tem sporoči, da je komad v duhu njegov.
Ko pa je komada konec, pa gre Ego povedat DJ-ju, kateri komad po njegovi lastni izbiri naj naslednjega zavrti.
… pogledati vse filme in nanizanke
V modernih časih se Ego rad ponaša s tem, koliko filmov in nanizank je že pogledal. Kar je po svoje razumljivo tudi zato, ker so ti mediji super vir za nove resnice in mnenja.
E: “Si že gledal film Idiot na kvadrat?”
U: “Dejansko sem. Smo šli s prijatelji kar na premiero, ker smo se res veselili tega filma …”
E: “To je res najboljši film! Mi smo šli pa na predpremiero. Je Jure Blažič zrihtal karte …”
… vedeti vse kar se dogaja po svetu
Da bi potem lahko to tudi naprej povedal in dobil malo pozornosti. V večini primerov se ga seveda novice nič ne tičejo, nas pa tudi ne.
E: “Uroš…”
U: “Ja?”
E: “A si že slišal: Nikki Kinstlinger pravi, da se je Emily Ratajkowski res izpovedala v članku za lennyletter.com”
U: “Em, o čem govoriš? Mi narediš eno uslugo? A lahko prebereš ta naslov čim hitreje kot lahko?”
E: “Nikki Kintslinglerleaviejseaemilijovsk&%#$%!letterpikakom”
U: “Super zanjo! Mimogrede, kje pa lahko preberem kakšno novico o tebi?”
E: “Eh, kdo pa hoče bit v novicah. To je za wannabeje.”
U: “Zakaj mi pa potem govoriš o njih?”
… imeti vse telefonske številke
E: “Dobil sem 5 telefonskih številk, kaj pa ti? … Nobene? A ti ni bila tista zadnja nič všeč?”
U: ” … Lej, če nama je namenjeno, se bova že še srečala…”
E (nč jasn)
… imeti ves seks
E: “Na absolventskem izletu sem spal s tremi. Kaj pa ti? … Kako z nobeno? Hm … no… em … no pa saj bo prišel tudi tvoj čas …”
In spet ta čas!
… imeti vse ideje
Na sestanku je čas za brainstorming. Kolektivna energija zbranih privede do tega, da neka ideja postane samoumevna in eden izmed udeležencev sestanka jo predlaga:
“Kaj pa če bi naredili tako …”
“Ja, ravno sem hotel to predlagati!”
“Jaz tudi!”
Prepozno! Tisti, ki je prvi idejo ubesedil ima v sebi še nekaj Ega, zato se že ponosno smehlja na drugi strani mize. Vedno bodo vsi vedeli, da je bil on prvi, ki je idejo predlagal. Ena sekunda časa je pa le ena sekunda Časa.
… imeti vse zasluge
Recimo, da je prišlo do uresničitve zgornje ideje. Ko je zadeva pod streho si Ego ne more pomagati, da ne bi vsem povedal, da je bila to njegova ideja.
Ego se izda s ponosom in na tej točki bi že lahko nekaj ukrenili, da ne bi prišlo do nadaljnjega egotripa. Če smo bili mi tisti, ki smo idejo prvi izjavili, je najbolje, da zasluge zanjo pripišemo tako-rekoč kar Bogu. Kaj pa je on, če ne kolektivna zavest – enost, iz katere smo idejo začutili? Na tak način nam potem tudi ne bo potrebno nositi vse odgovornosti zanjo, če se izkaže za slabo, medtem ko se bodo po drugi strani vsi spravili na nas (naš Ego), če smo se ponašali z (v končni fazi) slabo idejo.
… imeti besedo
Ker se Ego vedno počuti ločenega od vsega, bi bil rad upoštevan pri vsaki situaciji. Zato nemalokrat predlaga nerazumne ideje, ki se jih v hipu izmisli. Namesto da bi bil vesel, da so njegovi prijatelji samostojno ustvarili nekaj in začutil njihovo veselje, Ego raje doda svoje mnenje:
“Pozdravljeni zaposleni, pozdravljeno vodstvo, dobrodošli vsi skupaj na predstavitvi. Prihodnost našega podjetja je svetla, saj nam je v oddelku za inženiring uspelo narediti pravi mali čudež. Z največjim veseljem vam torej predstavljam …. Aparat za rešitev vseh problemov človeštva!!!”
E1: “Vau, bravo! … Edino … mogoče bi bil boljši v vijolični barvi, ne rdeči, kaj pravite?”
E2: “Bo imel več nastavkov? Kupci radi vidijo, če imajo več možnosti za uporabo…”
Za ideje, ki nam v hipu padejo na pamet, nikoli ne moremo vedeti, če so res dobre. Izhajati je potrebno iz našega dolgoročnega cilja, za katerega vizualizacijo pa potrebujemo čas in mir. Cilj čutimo v prihodnosti, do kamor pa vemo, da naš Ego nima dostopa.
… imeti zadnjo besedo
“O tem se ne bova več pogovarjala!” reče Ego in odide iz sobe, čeprav pogovor še ni bil zaključen, mi pa čutimo, da nam je s tem odnesel del nas samih. V tej situaciji pravimo, da je prišlo do fragmentacije naše duše, kjer je sedaj njen delček dobesedno ujet v drugi osebi. Takšne in podobne situacije torej niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled. Posledica takšnih situacij pa je tudi to, da je sedaj oseba ujeta v preteklosti/prihodnosti* in ne more živeti v sedanjem trenutku.
*V preteklosti, ker se spominja trenutka, ko se je zapletla v to situacijo, v prihodnosti pa, ker se razrešitev te situacije nahaja nekje v prihodnosti. Upamo, da čim prej. Ves ta čas pa bo imela v mislih osebo, kjer je ujet njen fragment. Nekateri občutek takšne situacije zaradi tega zamenjajo za zaljubljenost.
… imeti duše ostalih oseb samo zase
“Mi boš poklonila svoje srce?” zvito reče Ego, da bi izvabil ljubezen neke osebe. V srcu pa vemo, da se nahaja naša duša, mi sami. In ker Ego misli, da je s to verbalno pogodbo rezerviral ljubezen (dušo) samo zase, kmalu pride do česa podobnega:
Ego: “Imava velik problem!!”
Gospodična: “Kakšen?”
Ego: “Opazil sem, da si ga lepo pogledala …”
… imeti našo lastno dušo samo zase
Naša duša je ljubezen, ki prebiva v našem srcu. Vendar pa jo naš lastni Ego želi imeti tam priklenjeno, medtem ko od sveta zahteva odkupnino: “Najprej vi dajte meni vašo ljubezen, potem pa vam jaz dam svojo,” je njegova zahteva.
Kadarkoli neka oseba zadrži svojo ljubezen do ostalih, pa naj si bo to zaradi omenjenega razloga, želi doseči nekaj na silo ali pa je svojo ljubezen rezervirala samo za določeno osebo, takrat ta oseba drži nazaj svojo dušo, samega sebe. Njeno energijsko telo se zaradi tega zapre in ta oseba čuti bolečino. Če se to vleče dalj časa, potem pravimo, da ta oseba trpi. Tako je to, če se pustiš prepričati hudiču.
… da je vse njegovo
Ego ne ve, kaj pomeni biti povezan z ostalimi, zato se nemalokrat loti kopiranja nečesa, kar že obstaja:
U: “Kaj ustvarjaš?”
E: “Skupnost.”
U: “Kakšno skupnost?”
E: “Skupnost, ki bo povezovala vse ljudi, ki radi hodijo v hribe.”
U: “Takšna skupnost že obstaja. Reče se ji Planinska Zveza. Lahko se ji pridružiš.”
E: “Planinska Zveza je kr neki. Jaz bom naredil boljšo skupnost.”
U: “Boš ti njen edini član?”
Ja, Ego bo edini član svoje “skupnosti”.
Živeti z egom ni užitek
Glede na omenjene primere lahko vidimo, da zna biti življenje v okolju, kjer ima vsak izmed nas še izrazit Ego, precej frustrirajoče. Medsebojna interakcija velikokrat presega meje zdravega razuma in se bolj kot ne konča pri tekmovanju kdo bo boljši in dokazovanju svojega prav. Ego deluje tudi zelo trdo, in zaradi tega imamo občutek, da se ne moremo premakniti nikamor in včasih se zdi, kot da smo na skriti kameri ali pa v Truman Showu.
Omenili smo, da je življenje v človeškem telesu z Egom na čelu, življenje ločeno od ljubezni, enosti. Zato nikoli ni bilo mišljeno, da bomo v tej izkušnji uživali. In če se tega zavedamo, smo lahko iskreni sami s sabo v podobnih primerih:
U: “Ooo, Franc… kaj pa je tebe prineslo sem v bar, kako si? Zakaj si pa tako popraskan?”
F: “Ah, čisto sam sem si kriv. Ženi sem hotel dokazati, da lahko zamenjaš žarnico tako, da stopiš na naslonjalo od stola.”
U: “Pa?”
F: “Sposoben kot sem, sem padel in polomil stol in luč.”
U: “E, France, France… kar usedi se zraven. Natakar, še eno pivo za Franceta!”
Po drugi strani pa lahko sumnjičavo pogledamo tiste, ki govorijo samo o tem, kako se jim v življenju dobro godi. Ker za to moraš biti pa res že pravi Duhovni Mojster, pa še njim gre včasih kaj narobe.
U: “Ooo, Janez, kaj pa je tebe prineslo? Kako si? Kaj pa tebe danes tare?”
J: “Tare? Dejansko nič! Danes so me v službi že tretjič zapovrstjo določili za sodelavca meseca. ”
U: “Pa?”
J: “Kdo ne bi bil ponosen na to? Za nagrado sem dobil tudi najnovejši telefon, poglejte, kaj vse zna, vam pokažem… Je ta stol prost?”
U: “Em.. je ja, lahko se pa tudi na mojega usedeš… mi gremo namreč tjale za tisto mizo.”
Da pa se ne bomo narobe razumeli, vsekakor naj bo naš cilj naučiti se obvladati takšne situacije, čimbolj transcendirati Ego, se ne pritoževati preveč in zaživeti skozi naše srce, da bomo človeško izkušnjo ponovno spremenili v užitek. Pri tem pa nam bo mogoče pomagala tudi ideja, da je ne jemljemo preveč zares ?
Sprostimo svoj primež nad lastnino
Skozi leta si torej, da bi zapolnili praznino v nas, nakopičimo veliko takšne ali drugačne lastnine, ki pa nam predstavlja zgolj psihično obremenitev. Praznino, ki se nahaja znotraj nas, namreč nikoli ne bomo mogli zapolniti od zunaj. Kar spomnimo se, da se počutimo še bolj osamljeno in prazno v vsaki situaciji, kjer za nekaj mislimo, da je zgolj naše.
V naših mislih zato poiščimo energijo, ki pravi, da je neka lastnina le naša in jo razelektrimo. To lahko naredimo za vse omenjene fizične, miselne, eterične in trofejne lastnine. Na tak način se bomo vse te stvari naučili v duhu deliti z ostalimi. No, kakšno reč še vedno lahko ohranimo samo za nas, recimo avto … če smo z njim koristni družbi, seveda.
Kot rečeno, se nekaterih naših lastnin oklepamo zato, ker smo z njimi zaradi izvornega strahu izgubili srčno povezavo. To velja predvsem za naše prijatelje, partnerje, njihove duše ali pa delčke njihovih duš. To situacijo lahko seveda obrnemo nazaj tako, da v našem srcu ponovno najdemo ljubezen do njih in rečemo adijo strahu, da so pozabili na nas. Opazili bomo, da smo s tem sprostili naš miselni primež nad njimi in jim posledično ponovno dopustili svobodo oziroma svobodno voljo, s čimer smo jih v naši prisotnosti naredili srečnejše.
Kadar takole sprostimo naše misli do soljudi, odstranimo našo definirajočo energijo iz njihove aure. S tem pa pravzaprav osvobodimo nas same, ker smo mi eno z njimi. Kadar imamo na tak način prazno glavo, takrat ne čutimo ločenosti in opazili bomo da so pravzaprav naše lastne misli tisto, kar nas od enosti ločuje. Dejstvo, ki nam najbolj prav pride pri spolnosti, kjer se največ energije ustvari takrat, ko ne razmišljamo popolnoma nič, da smo lahko predani v enost s partnerjem. Če smo pa v reviji ravno prebrali nek napotek (resnico) nekega Ega, kako poživiti spolnost, in vmes o tem razmišljamo, potem smo se pa zagotovo zaj … zafrknili!
Sprostimo mnenja
V zadnjem času je predvsem na spletu moč opaziti pravo poplavo mnenj in komentarjev. Presojati, da je nekaj dobro ali slabo, nas vedno loči od enosti in zaradi tega pademo v tako-imenovano dualnost. Zapre se naša srčna čakra. Situacijo lahko popravimo takole:
Ego: “Kaj nisi rekel, da ti je film Idiot na kvadrat dober?”
U: “Ja sem, ampak nimam več tega mnenja.”
E: “Se pravi si se premislil, ti je zanič?”
U: “Ne, tudi to ne… samo mnenja nimam več. Nekateremu bo film dober, nekateremu slab, raje vidim, da se razumem z obojimi.”
E: “Madona, saj te sploh ne poznam več!”
Nič hudega. Ego nas bo vedno poznal samo na podlagi površinskih vrednot, katerih se bo želel oklepati. Ne dopustimo mu užitka, da zaradi tega še nas naredi površinske.
Naša duša daje in potrebuje ljubezen
Naša duša živi za in od ljubezni. In to je dejstvo, ki nas tesno povezuje med sabo že od samega začetka stvarstva. Vsak od nas je torej integralni člen enosti, brez katerega enost ne bi mogla obstajati. Kadar pa je kdorkoli od nas na izletu v Ego ter zaposlen s kopičenjem lastnine in pozornosti, takrat ne prispeva svoje ljubezni in enost je takrat vedno na slabšem. Kadar pa je takšnih izletnikov več, pa je posledica trdo in težko življenje za celotno skupnost.
Predstavljajmo si sedaj, kako bi bilo, če bi šli na primer na izlet še z nekaj prijatelji, ki bi razumeli, kaj je to enost in ne bi iskali eden drugega izven sebe ampak bi bili med sabo povezani v eno srce. Razumeli bi, kaj je to Ego in kakšne so njegove skrite namere. Nihče ne bi tekmoval za mnenja, za pozornost in dokazovanje svojega prav in v nikogaršnjem glasu in duši ne bi bil prisoten strah, da je vesolje pozabilo na njih. Predstavljajmo si, kako avtentična in magična bi bila takšna situacija in kako harmonično bi celotna naša skupnost izgledala, če bi vsi razmišljali in delovali na takšen način.
Po mojm bi blo prou fajn! ?
