»Nimam želje se boriti za karkoli,« je stanje pasivnosti opisala udeleženka delavnice.
Pasivnost je stanje, v kateremu se znajdemo velikokrat v življenju. Če se pozorno opazujemo, ugotovimo, da se ta stanja ciklično ponavljajo v določenem obdobju. Stanja brezbrižnosti in pasivnosti se večinoma pojavijo za kakšen teden, zelo pogosto trajajo tudi več mesecev ali nekaj let. Preko takšnih stanj izgubljamo željo, da se borimo za sebe, izgubljamo svojo življenjsko energijo, smisel življenja in na koncu poti nam je žal, da nismo živeli življenja, tako kot smo v sebi čutili, da bi ga lahko.
Od kje pasivnost
Vzroki, ki nas pahnejo v stanje pasivnosti so različni. Veliko naredijo slabe navade, ki jih skrbno negujemo skozi naše življenje. Potem so tukaj izjemno težke, stresne okoliščine, življenjske situacije ali izkušnje, ki v nas povzročijo stres in nam zbudijo različna čustvena stanja. Namesto, da bi se s čustvi, ki so se zbudila, soočili in jih predelali, jih po navadi potlačimo v sebe in zapremo v najbolj oddaljen in temen kotiček daleč spodaj v svojo podzavest. In ko ta čustva in občutja začnejo prihajati na površje, porabimo ogromno energije, da jih z vso močjo tiščimo nazaj dol, nam pa začne zmanjkovati energije za naše življenje v sedanjosti. Postajamo čedalje bolj brez energije, leni, »nič se nam ne da«, pospešeno pa bežimo od lastne preteklosti in stanj, s katerimi bi se morali soočiti. In da lahko zbežimo dovolj daleč od svojih čustev, občutij in čutenja sebe nasploh, postajamo čedalje bolj pasivni, odsotni, »zamegljeni« in dobesedno v »begu od čutenja samega sebe«.
Ko je zjutraj težko vstati
Stanje pasivnosti lahko opišemo tudi kot pomanjkanje volje do življenja, pomanjkanje življenjske strasti, sle po življenju in aktivnemu udejstvovanju. Ko se soočamo s preveliko željo po spanju, ko zjutraj težko vstanemo in ko se ne veselimo novega dne, takrat govorimo o pomanjkanju volje do življenja. Pa v tem primeru ne govorimo o tem, da vstaneš zaradi obveznosti, ki jih imaš (delo, otroci, partner, starši …), ampak ko ti je težko vstati iz postelje takrat, ko nimaš obveznosti do drugih. Govorimo o tem, ko namesto sprehoda po lepem sončnem vremenu raje izbereš naslanjač in dremanje v stanju »meglenosti«, in govorim o tem, da se ti v resnici ne da živeti in te samo še majhen korak loči od recepta za antidepresive.
To so težka stanja in marsikdo se je že znašel v njih, nekaterim je uspelo tudi priti ven. Najtežji del sprejemanja lastne pasivnosti je, da se sploh začnemo zavedati, da nekaj ni v redu z nami. In ko se to začnemo zavedati, smo po navadi že globoko notri in rabimo ogromno energije in tudi pomoči, da pridemo ven. To so najtežje oblike pasivnosti, ki postopoma lahko vodijo v težke depresije.
Ko lahko naredimo vse za druge, le zase ne
Pasivnost se ne kaže nujno v fizični neaktivnosti, čeprav je le-ta velikokrat zunanji znak energije pasivnosti. Poseben primer pasivnosti kot bega od čutenja sebe in soočanja s svojimi čustvi in strahovi, je tudi nenehna aktivnost, ki od nas zahteva, da imamo v naprej načrtovano vsako uro svojega čas. In to večinoma za aktivnosti, ki vključujejo druge ljudi, da lahko pozornost povsem preusmerimo s svojega stanja na stanje in situacije drugih. Ob tem velikokrat igramo vlogo nekoga, ki vse obvlada, ki mu je vse jasno, in ki z veseljem deli pametne nasvete vsem drugim, da se le ne ukvarja sam s sabo. In potem, ko vsi odidejo, ostane sam s svojimi strahovi, s svojimi občutki, ki hočejo priti ven, da jih predela in se z njimi sooči. Ampak takrat pa že zmanjka energije in volje, da bi karkoli spremenil ali naredil za sebe.
Ko se je najlažje usesti pred televizor
Ko smo »notri« v svojem razpoloženju, pasivnosti, brezvoljnosti ali celo obupu, je zelo težko videti sebe iz energijskega vidika, zelo težko je videti, kako nam odteka življenjska energija in kako je dan enak dnevu. Te neopazne energije pasivnosti se največkrat kažejo v vsakodnevnih dejanjih, ki nas malo po malo izčrpavajo. Največkrat se v takšnih stanjih znajdemo pred televizijo, ko gledamo pa ne vemo kaj gledamo, pred računalnikom, ko več ur igramo igrice, ali pa v zakoreninjenih rutinah, ki se ponavljajo vsak dan. Pravimo, da imamo »težko obdobje«, da se nam »nič ne da«, da je to »pač takšno stanje«, v resnici pa nimamo nobene želje, namere, volje, da bi se premaknili v življenju.
Odlašanje in zavlačevanje
Odlašanje kot poseben vidik pasivnosti se lahko pokaže čisto na vseh področjih. Odlašanje v tem primeru ni stanje, ko nekaj še ni dozorelo za izpeljavo ali še niso zbrane vse informacije, ampak je to stanje, ko bi nekaj lahko naredili že zdavnaj, pa se tega še lotili nismo. Ne glede na razlog oziroma »racionalni izgovor«, katerega imamo pripravljenega v glavi, da prepričamo sebe in druge zakaj odlašamo do zadnjega trenutka ali še dlje. Odlašamo lahko pri vsakodnevnih opravilih, pri čiščenju stanovanja, pri urejanju dokumentov, pri pripravi kakšne naloge ali predstavitve, pri obisku znancev, prijateljev, pri čemerkoli, kar nam je težko narediti. Ves ta čas, ko odlašamo, naša energija stoji in se ne premika, je v pasivi.
Energije pasivnosti in brezbrižnosti so v vsakem od nas. Samo od osebne moči in lastne volje je odvisno, kako močno se bo manifestirala v našem življenju. Ali ji bomo popustili ali se bomo borili. Ali se bomo borili za svoje življenje in za svojo energijo ali pa se bomo prepustili tistemu, kar so nam namenili drugi? Odločitev je na vsakem posamezniku in vsakdo je odgovoren za življenje, ki ga živi. S pasivnostjo ali s strastjo do življenja.
Kako se premaknit iz stanja pasivnosti
Prvi korak je, da najprej priznamo sami sebi, v kakšnem stanju se nahajamo, saj dokler smo v stanju zanikanja ali skrivanja, ne moremo narediti nobenega premika, saj ne vemo proti čemu se borimo.
Naslednji korak je, da smo odločeni in pripravljeni narediti karkoli je potrebno, da se spravimo ven iz našega stanja. Za to pa potrebujemo železno voljo in trdno odločenost, samodisciplino, spremembo rutinski vsakodnevnih opravil in vpeljavo energijskih tehnik za zbiranje energije in dihalnih tehnik za soočanje s svojimi občutji v svoj urnik.
Tretji korak je redno izvajanje energijsko-dihalnih tehnik, ki nam omogoča, da pridobimo nazaj svojo osebno moč, s katero se lažje soočimo s preteklostjo, z vsakodnevnimi strahovi in skrbmi ter nehamo bežati sami od sebe in se končno začnemo v popolnosti čutit. Takrat ne bo več potrebe po pasivnosti, kajti živeli bomo svoje življenje polno strasti, volje in žara.
Natalija Pavlin
