Osvobojenost od strahu je veliko olajšanje in običajno se niti ne zavedamo, kakšno breme smo nosili, dokler ga ni več. Neustrašnost ne pomeni, da tesnobnost in drugi psihološki odzivi kar izginejo, temveč da se soočamo z njimi brez strahu. Še več, ko oseba v tej izkustveni enačbi spozna, da je prosojna, pojavi, ki se dvignejo na površje, nimajo več mesta, kamor bi se lahko usidrali. To spoznanje vključuje védenje, da so tudi pojavi transparentni in prav transcendenca zveze subjekta in objekta odpre vrata pravi neustrašnosti. Zaradi tega nismo naivni ali nevedni za delovanje snovnega obstoja, niti zavezani semantičnim okvirom (v obliki dogem), ki izražajo modrost. Zato obstaja pragmatičen odnos med pravili in resničnostmi (zakoni) tega materialnega življenja.
Lepota polne obveze tantra vidji je, da vse postane smiselno. Na tej poti je na tone izzivov in sadhak samoumevno sprejme buške; če smo pri sadhani vztrajni, pa se pojavijo določene »lastnosti«, kot je neustrašnost. To pomeni, da neustrašnost vznikne brez kontemplacije, zvijač ali aspiracij. Bolj psihološki pristop pogosto vodi do tega, da postanemo kot pes, ki lovi svoj rep ali do neskončne »zamotanosti« (ki jo lahko pomotoma zamenjamo za tankočutnost). Zato tantrični pristop bolj zanima rezultat kot pa suhoparni razlogi, vprašanja zakaj in vzroki. Kljub temu je srečanje s strahom (ali drugimi čustvi, travmami itd.) v luči golega zavedanja lahko poučno in lahko vodi do transmutacije. Pri tej sadhani se ne ukvarjamo z »zgodbo«, ki obkroža odziv, ampak le z nedefinirano energijo. Če se to »srečanje« odvije do konca, se lahko energija pokaže v osvobojeni obliki (ali pa se nenehno osvobaja medtem ko vznika).
S strahom se lahko soočimo s pomočjo meditacije, ki gre onstran subjekta/objekta ali preko neposrednega dela z energijo izvornega strahu. Izvorni strahovi se lahko pojavijo v obliki številnih pojmovnih podob, vendar jih največkrat lahko omejimo na dva aspekta, ki zajemata mnogo tangent. Prvi in najbolj očiten je problem smrti, minljivosti ter mnogoterih implikacij, ki so vrojene v teh Resnicah. (Več o tem si lahko preberete v članku »Jamova vrata«.) Poznamo pa tudi izvorni strah, ki je lahko povezan s smrtjo in minljivostjo, vendar zavzema svoje mesto, ki ga je težko določiti. Najbolje ga lahko opišemo kot globok in temeljen občutek tesnobnosti, ki nam pravi, da je »nekaj narobe« ali da »sem nekaj storil narobe«. Ta občutek je »starejši« od neke določene »zmote« ali nečesa, kar »sem storil narobe«, zato je to neke vrste sum. Koristna vaja je, da se ozremo vase in pogledamo, če se ta občutek skriva kje v nas, nato pa ga osvetlimo z lučjo Resničnosti. Če ostane prikrit, ne bomo nikoli imeli polne mere samozavesti, še naprej bomo gojili dvome in sabotirali najvišje cilje srca. Nediferencirana zavest, ki je pravzaprav nedeljena prava zavest, zavzame obliko kilak (žebljev/količkov), da bi se lahko manifestirala kot jasna individualna entiteta in se povezala s temi temeljnimi »problemi«, nam omogoči »videti«, kjer se ti žeblji »nahajajo«. Soočanje s temi »kraji« s pomočjo čistega zavedanja deluje kot utkilak (utkilana), ki sprosti ujeto energijo/zavest. Tisti, ki so izkusili to vrsto miline, občutijo olajšanje in val radosti.
Medtem ko so izvorni strahovi implicirani v raznih manifestacijah drugih strahov, velik del teh »drugih« strahov lahko označimo kot družbene strahove. Seveda je veliko različnih elementov (situacijskih ali drugih), na katere se lahko osredotočimo, vendar na koncu vedno pridemo do potrebe po sprejetju ali oziranju na to, kako nas drugi doživljajo (ali le naš določen aspekt ali dejanje). Večina ljudi trdi, da jim ni mar, kako jih drugi doživljajo, vendar njihova trditev skriva kanček potrditve. Biti resnično neustrašen v tem smislu, pomeni predramiti potencial za vešče ravnanje, zato je to zrelo spoznanje, ne pa čustveni izliv štirinajstletnika. Čeprav ta vrsta družbene neustrašnosti ne dozori kar čez noč, obstaja globoka namera, ki gotovo učinkuje. Še zlasti poučno je biti pozoren na naše projekcije, saj si osebe, ki ne projicirajo sebe v druge, običajno ne domišljajo in se ne bojijo projekcij drugih ljudi. Večinoma je tako, da so ljudje prezaposleni s sabo in s tem, kako jih drugi vidijo, da bi razmišljali o nas. Vrh tega bi morali naše misli preučiti do te mere, da spoznamo njihovo minljivo in nesnovno naravo. Ko se to zavedanje ukorenini v nas, se ne moremo več bati misli (»naših« ali »od drugih«). Aghoriji se včasih, ko krotijo te impulze, podajo v ekstreme tako da se namerno komu zamerijo, vendar je sam nazor bolj pomemben od katerekoli metode. Biti neobremenjen s tem, kako nas drugi doživljajo, ne pomeni, da nam ni mar za druge ali da to ovira sočutno ravnanje. V bistvu prav ti družbeni strahovi omejujejo sočutno ravnanje — na primer, ali smo pripravljeni delovati po metodi veščega ravnanja, čeprav nas bodo zaradi tega gledali postrani?
Neustrašno živeti to življenje pomeni delovati s humorjem. Z veličino Resničnosti ne moremo ravnati brez humorja, hkrati pa s to veličino ne moremo ravnati ne da bi videli tudi smešno plat zamer in malenkostnosti ljudi (vključno z našo, ko se pojavi). Živeti na tej zemlji z neustrašnim humorjem pomeni živeti prožno in vešče. Utelešati Išta Devato pomeni, da postanemo neustrašni, delovati v skladu s pitho življenjskega izraza pa pomeni biti šaljiv. Da bi lahko uspeli v vidji, moramo biti smrtno resni, biti smrtno resen pa pomeni imeti smisel za humor. Humor tantrikov ima tako oster rob kot britev, neustrašna manifestacija tega humorja pa je prikaz notranje zmage.
