Svoje javno izpostavljanje zlasti na internetu res doživljam kot kričanje. Prav tako bi se grdo zlagal, če bi trdil, da v meni prebiva zgolj tišina. Po naravi nisem človek, ki bi rinil v ospredje, zato se večkrat vprašam ali mi je tega res treba. Pa vendar. V svet, predvsem pa v lastno okolje bi rad vnesel več miru, pristnosti in zavedanja, a imam občutek, da redko kdo razume, kaj oziroma o čem tukaj govorim.
Vsekakor je paradoksalno z besedami opisovati, kako odveč so. Namreč, če v celoti občutim sebe, bližnjega in okolico, ali je sploh potrebno k temu še kaj dodati? Ali ni enostavneje živeti z uvidom kot pa s “podnapisi”? Kajti prav napačno tolmačenje in razumevanje le-teh je izvor vseh nesporazumov in konfliktov. Kljub vsemu so besede potrebne, vendar v zelo omejenem in praktičnem smislu. Ker ne morejo v popolnosti opisati dejanskega, lahko le nakažejo nanj.
Prav iz tega razloga se mi zdi vse govorjenje o “duhovnosti”, “mističnem” in “nadnaravnem” zgolj okrasno besedičenje ali po domače “mlatenje prazne slame”. Človek lahko dobi vse odgovore, če le obmolkne in prisluhne. Največkrat celo sama vprašanja izzvenijo. Čeprav naš um zelo rad zapleta, teoretizira, predalčka in “vse ve”, resnično ni prav nobene potrebe po tem. Kako enostavno postane življenje brez vse te navlake.
Če koga res zanima, kako to izgleda, vabim, da se mi pridruži.
Boštjan
Um ničesar ne ve. Vse kar “vemo”, ne vemo. Um ne pozna resnice, pozna samo resnico na telesnem nivoju, vse kar seže izven tega, pa je skrito (fizičnim) očem. Te “navlake” se lahko otresemo, ni pa rečeno, da bo življenje postalo enostavno. Kajti, če ne odpravimo vseh navezanosti, ki se tičejo tega sveta, prav vseh, nam ne bo (v celoti) uspelo. Ne bomo okusili raja, ki prihaja “od tam zgoraj”, pa čeprav smo le-temu blizu. Ljudje ne vemo, kako po ne potrebnem zapravljamo čas, za nekaj, kar bi naj prineslo za seboj neuspeh in razočaranje, misleč, da bomo dosegli srečo, a smo daleč od nje. Ljudje!, ko bi le vedeli, kaj je prava sreča. Žal marsimarsikdo, ne bo izkusil tega, in to samo zaradi tega, ker išče srečo tam, kjer je ni.
Človek lahko vnese mir samo sam v sebe.
Človek ne more vnest mir v druge ljudi.
Človek lahko prikliče zunanjo informacijo k sebi.
Človek lahko vzame zunanjo informacijo, ki ga podpre na poti v notranji mir.
Vse izhaja in se vrača ,,noter,, v človeka.
To da navleka odpade je stranski efekt poti ,,noter,, ….. ni treba iskat poti kako odstraniti navleko.
snowcat
PS: samo še čisto tehnična opomba – prvo vprašate javno in glasno in potem zavrnete ….. sploh veste kaj bi ?
Boštjan in Snowcat, hvala za odlična komentarja. Prijetno je spoznanje, da je na “drugi strani” še kdo živ 🙂