Smo postali družba v kateri smo bolj povezani kot kadar koli po prej, ampak se kljub temu počutimo osamljeno. Današnja družba je z socialnimi mediji – odprla novo dimenzijo komunikacije in povezanosti, vendar raziskave kažejo, da je občutek osamljenosti ne le problem nekaj posameznikov, temveč celotne družbe.
Če pogledamo občutek osamljenosti podrobneje, za njo ni pogoj, da je človek deprimiran socialnih stikov. Za občutkom osamljenosti tožijo tudi takšni ljudje, ki navzven izgledajo zelo družabni in so obdani z številnimi ljudmi. To da ima človek socialne stike še ga ne brani pred tem, da se počuti sam. Občutek osamljenosti posameznik doživlja kot, da je sam, da ne pripada nikamor in da se ne počuti povezanega z drugimi ljudmi. Torej ne gre se za kvantiteto stikov, temveč za kvaliteto.
Ljudje smo socialna bitja, tesen stik z mamo nas zaznamuje že od rojstva naprej, prav tako imamo težnjo po občutku pripadnosti k večji skupni, saj nam to daje nek primarni občutek varnosti. Težnje in same potrebe po stikih se razlikujejo od posameznika do posameznika. Te so odvisne od karakterja in okolja v katerem je posameznik odraščal. Nivoji občutka povezanosti in doživljanja pristne komunikacije se prav tako razlikujejo. Nekaterim ustreza veliko površinskih stikov in druženj ter nekaj globljih drugim ustreza ravno obratno. Temelj vse komunikacije pa je, da se posameznik počuti sprejet, povezan, zaželen in začuten.
Ne manjka nam povezanosti temveč pristne komunikacije.
Čustvena ranljivost, ki sovpada z odraščanjem v okolju v katerem ni bila sprejeta naša individualnost in kjer smo se morali pretirano prilagajati na druge, prinaša potrebo po zaščiti sebe, najpogostejši način je, da se začnemo skrivati za masko.
Skriti svoj resničen jaz za masko, ki je družbeno zaželena, in se prilagoditi na potrebe drugih samo zato, da bomo sprejeti, prinaša čustveno praznino.
Komunikacija, ki torej poteka na takšni ravni, sploh ne pride do resničnega jaza, do nas, do naših globin, zato pusti neprijeten priokus praznine in osamljenosti. Družabna omrežja niso nič drugega kot še ena maska, za katero se skrivamo, hlepenje po pozornosti, ki nam je primanjkuje v resničnem življenju poskušamo kompenzirat v virtualnem svetu.
Pogosto se za odvisnostjo od socialnih omrežij skriva beg pred seboj – pred tistim resničnim jazom, ki je tako krhek in občutljiv, da bi se v resničnem svetu sesul, skrivanje pred svojimi šibkostmi se tako idealno lahko kompenzira v virtualnosti, kjer je posameznik samo takšen kot se predstavi – idealen.
Pristna komunikacija in povezanost zahteva pogum.
Čustveno se odpreti ter zaupati in pokazati svoje šibke dele ni enostavno, saj je strah pred nesprejetostjo lahko zelo močan. Ni lahko biti samo povprečen človek, v tako nepovprečnem idealnem svetu.
Ključ pred tem, da se počutite resnično povezani, je to, da se zmorete sami sprejeti v celoti.
Tako boste lahko tudi sami v komunikaciji pristni in sposobni deliti tudi svoje „šibke“ dele sebe. Zaupati se nekomu in to zaupanje dobiti povrnjeno, je eden izmed najlepših odnosnih povezav, ki pa jih preko spleta žal ne moremo doseči, saj je stik in vse kar spada k njemu še vedno misterij, ki deluje na številnih nivojih in je bistven predvsem, če komuniciramo v realnem svetu.
