Shauna Niequist se je pred nekaj leti zavedela, da je izčrpana in osamljena, da sta njena duša in telo bolna. Utrujena je bila od utrujenosti, izgorela od dela. In zdelo se ji je, da so bili skoraj vsi, s katerimi je govorila, v istem čolnu; hrepeneli so po povezanosti, pomenu in globini, a so se zadovoljili z garanjem. Njena svetovna uspešnica Pristnost namesto popolnosti je vabilo na pot, ki ji je spremenila življenje. Z njo nas odvede od mrzličnega pehanja in dokazovanja našemu pristnemu jazu nasproti, takšnemu, kakršen je bil, preden ste morali svetu dokazovati lastno vrednost.

Shauna pravi, da upa, da vam bo knjiga izrekla tisoč povabil, ki vas bodo pozvala, da pustite za sabo težo primerjanja, tekmovanja in izčrpanosti ter ustvarite novo življenje, ki bo posvečeno povezanosti, smislu in brezpogojni ljubezni.

Tukaj pa z vami delimo eno tako povabilo: kako ugotoviti, kaj nas uči nevoščljivost. Takole pravi Shauna:

OGLAS

Mora biti pa res lepo …

Pred nekaj leti sem v sebi prepoznala nevoščljivost, ki sem jo čutila do prijateljice. Ugotovila sem namreč, da vedno, ko beseda nanese na njeno življenje, pomislim: »Mora biti pa res lepo.« Ko mi je pripovedovala o svojem dnevu, o svoji družini ali o svojem urniku, sem začutila, da v meni raste nekaj popadljivega in nadležnega. Mora biti pa res lepo.

Njeno življenje se mi je namreč zdelo bolj obvladljivo in preprostejše od mojega. Bila je svobodnejša in živela je tako, da je lahko izrazila svoje želje in strasti. Meni se je življenje strgalo z vajeti. V slepi potrebi, da me dojemajo kot izjemno sposobno in zanesljivo – tisto dekle, ki zmore vse – sem si ustvarila življenje, ki ga nisem več obvladovala.

Moj seznam opravil me je gnal kot neizprosen delovodja. V trenutkih največje pobitosti sem se spomnila na življenje prijateljice in ugotovila, da se … igra. Ah. Da se povezuje. Prosim vas. Da počiva. Dajte no. Prosi za pomoč. Kakšna šleva.

Tako se začne, vsaj pri meni. S prezirom. Z veliko zavijanja z očmi. Kajti če lahko njeno življenje podcenjujem, se mi ni treba spopadati z lastnimi občutki, ko ga primerjam s svojim.

Vendar sem šla že tolikokrat po tej poti, da vem, da se iz nje lahko nekaj naučim, če si to dovolim.

Zato sem se prebila skozi prezir, da bi videla, kaj se skriva za njim, in nisem bila presenečena, ko sem našla čisto zavist.

Tudi jaz sem hotela počivati in se igrati.
Hotela sem se povezati in prositi za pomoč, včasih biti krhka in se včasih popolnoma ustaviti.
Hotela sem poslušati svoje telo in duha, namesto da bi se počutila kot na hitrem vlaku, ki je že davno odpeljal s postaje in ni kazal, da se bo kaj kmalu ustavil.

Učili so nas, da je nevoščljivost slaba in da jo moramo, ko ji podležemo, čim prej odriniti od sebe, se je znebiti. Vendar spoznavam, da je lahko izjemno koristno orodje, ki nam razkrije naše želje, zlasti tiste, ki si jih še nismo dovolili začutiti, zato se zdaj od svoje nevoščljivosti učim. Vzela sem jo v roke in jo obrnila kot prizmo. Kaj si? sem vprašala. Česa me lahko naučiš?

Ko sem si dovolila iti naprej od prezira in nevoščljivosti, sem našla hrepenenje. Hrepenela sem po življenju, ki bi mi bilo pisano na kožo, prave velikosti za moje prednosti in omejitve. Nikoli ni šlo za to prijateljico. Šlo je zame. Zato sem začela graditi življenje, ki je bolj po meri mojih hrepenenj, in na tej poti sem ugotovila, da se moja nevoščljivost topi.

Kako vem, da sem dosegla pomembno točko na tej poti? Nisem več nevoščljiva prijateljici niti komurkoli drugemu, ki obvladuje svoje življenje in ga jemlje v ritmu, ki mu ustreza. Kajti te dni sama uravnavam svoj ritem in življenje; slavim ljudi, ki ravnajo enako.

Prezir in nevoščljivost sta me privedla do spremembe, ker vem, da so naše najtemnejše plati lahko učitelji, kakršni naše prijetnejše lastnosti nikakor ne morejo biti.

Kaj v vas vzbudi stavek »Mora biti pa res lepo«?

H kateremu hrepenenju vas bo popeljala nevoščljivost, če ste dovolj pogumni, da ji prisluhnete, preden jo odrinete?