Ruski zdravnik in zdravilec Sergej Verbitskiy

OGLAS

Učil se je tudi pri Džuni

Ležala sem na masažni mizi, čas je obstal. Ne vem, koliko časa so me roke manualnega terapevta, osteopata, bioenergetika, akupunkturista, kraniosakralnega terapevta, naturopata in splošnega zdravnika Sergeja Verbitskiya gnetle in masirale. V moji glavi ni bilo niti ene misli, dobri občutki so govorili, da ve, kaj dela. Nekako mimogrede je ugotovil in naštel še vse težave, ki me pestijo, natrosil kup nasvetov in bil vesel skorajda kot otrok, ko je v moji hrbtenici zaznal odziv. Čiste vesti lahko potrdim dobro izkušnjo naše bralke, ki nam je pisala o težavah s hrbtenico, potem ko je nanjo padla zapornica: ruski zdravnik in zdravilec jo je pozdravil.

Sergej Verbitsky, dr. med. in zdravilec, ki vse življenje nabira znanje na skorajda vseh področjih alternativnih ved, je doma iz male, siromašne ukrajinske vasi, sam pravi, da je imel svojo prvo šolo pri petih letih na plaži, ko mu je stric pokazal, kako se masira. »Ta prva manualna terapija mi je bila všeč, vlekla me je kot magnet, kasneje sem sledil vsemu, kar je bilo napisano o akupunkturi, magnetih, manualni terapiji, ki takrat v Rusiji ni bila priznana.« A jo je opravljal priznan zdravnik ter imel ogromno bolnikov in velik uspeh pri zdravljenju. To je Sergeja le še vzpodbudilo pri odločitvi, da bo nekoč tudi sam odličen manualni terapevt. Okolje, v katerem je rasel, je bilo magičnemu, čudežnemu in neznanemu naklonjeno. Njegova stara starša, s katerima je živel na vasi, sta bila magika, šepetalca. »S posebnimi molitvami, šepetanji, sta pomagala sestri pri jecljanju, mokrenju postelje, in to me je fasciniralo. Moja stara mama me je naučila te veščine in že v petem razredu sem sošolcu uspešno pomagal, da so mu izginile bradavice – zame je bila to zabava.« Sprva so bile takšne in podobne izkušnje Sergejev hobi. »Nikoli si nisem mislil, da bo komplementarna medicina postalo moje delo!« A življenje je želelo drugače, vodilo ga je po svojih poteh. Treniral je či gong, njegov trener je bil kiropraktik, ki se je preko zvez učil pri edinem ruskem zdravniku, ki je to veščino takrat obvladal – naučil je tudi Sergeja, saj uradnih šol za ta znanja takrat ni bilo. Zatem je odšel na medicinsko fakulteto, diplomiral kot splošni zdravnik v Zaporožju in želel delati kot tradicionalni zdravnik, zato je dve leti opravljal specializacijo na katedri za tradicionalno medicino. »Do leta 1994 sem študiral v Ukrajini, moj učitelj je bil znani Sergej Vladimir Dubrovski, učil me je manualno terapijo, osteopatijo in masažo, specializiral sem manualno terapijo in osteopatijo.« In nadaljuje z naštevanjem izobraževanj – veliko podatkov, ki so pomembni za njegovo znanje.

OGLAS

Akademik z nenavadnimi sposobnostmi.

»Ravno ko sem se odpravljal na delo v Moskvo, sem v časopisu prebral, da ima Džuna, prva ruska bioenergetičarka (svetovnega slovesa, op. a), tečaj. Strašno me je zanimalo, ker sem veliko bral o tem, enako kot o akupunkturi (ima tri diplome iz korejske akupunkture in znanje iz kitajske akupunkture, op. a.). Samo mesec dni je trajal tečaj, a naučil sem se osnov.« V Moskvi je delal v zasebnem znanstveno-raziskovalnem inštitutu za narodno medicino kot bioenergoterapevt. »Takrat sem čutil, da imam veliko znanja, toda zame ga je bilo še vedno premalo – nekaj je manjkalo. Veste, na inštitutu je že na vhodu pisalo, da delajo tam najboljši energoterapevti Rusije, poznal sem vse najboljše zdravilce. Seveda so nas testirali, edinemu med vsemi mi je uspelo večkrat uničiti rakave celice v jetrih podgane z obsevanjem rok!« našteva. Poklicali so ga namreč na več preverjanj, tudi na biološko fakulteto, tam so merili njegove vplive na vodo, ki je spremenila pH, pa na inštitut za jedrsko fiziko in za karcinogenezo (nastanek rakastih celic, op. a.). »Takrat so mi, zelo mlademu, podelili naziv narodni akademik M.A.E.M., ki ga podelijo ljudem z nenavadnimi sposobnostmi.«

Sergejeva manualna terapija.

Takrat je še delal na inštitutu kot ekspert za tradicionalno medicino. »Ukvarjal sem se z bioenergijo, naturopatijo, fitoterapijo, z različnimi masažami, hipnozo, sugestijo, manualno terapijo. Takrat so pri nas v Rusiji začenjali z vertebronevrologijo z osnovami manualne medicine (vertebrologija je veda, ki se ukvarja z boleznimi hrbtenice, op. a.), in ker sem delal na kliniki, sem lahko študiral brezplačno.« In nadaljeval še s terapijo notranjih organov, kraniosakralno terapijo, akupunkturo, nutropatijo, miofascialno terapijo, kitajsko medicino, terapijo z laserjem, mišično-energijsko tehniko, zeliščarstvom, akupresuro … Kot rečeno, veliko znanja si je nabral, ki ga združuje v svojstveni, avtorski metodi. »V vsaki od teh šol je veliko dobrega, pa tudi nemalo neuporabnega. Moja metoda je od vsakega znanja prevzela le dobre prijeme, zavrgla pa vse neprimerno in neučinkovito, predvsem pa vse, kar prinaša neželene posledice pri pacientu. Manualna terapija, ki jo izvajam, povzema od mišično-energijske tehnike samo princip delovanja, kontrapunkt mišičnega delovanja med zdravnikom in pacientom – to je princip, pri katerem ima bolnik popoln nadzor nad terapijo. In prav to je ena bistvenih razlik med klasično in novo manualno terapijo. Zato moja tako rekoč ne pozna kontraindikacij!« In doda, da lahko le visoko profesionalno usposobljen zdravnik, specialist nove manualne medicine, pravilno diagnosticira nekatere spremembe v telesu. »Tako s klasično kot z novo manualno terapijo se lahko ukvarja izključno zdravnik ali višji fizioterapevt z ustreznim znanjem in izkušnjami, saj mora odlično poznati ustroj in delovanje človeškega organizma. Nasploh se z zdravljenjem ne bi smel ukvarjati nihče, ki nima ustreznih izobrazbe in kvalifikacije!« 

Tekst: Miša Čermak
www.jana.si

foto: freedigitalphotos.net