Irsko-keltski način zdravljenja

Pri Irsko-keltskem načinu zdravljenja se ne gre toliko za odpravo klasičnih blokad oz. blokad o katerih vsi govorijo, kajti kaj pa ti pomaga, če odstraniš blokado, reka življenja pa še vedno teče po neravnem, zgubanem terenu. Je že res, da takrat dobimo priložnost, da na nov način pogledamo na stvar, na nov način dojamemo življenje, a dostikrat je vse to še vedno premalo, da bi se odpravili na novo potovanje, raziskovati nov svet.

Znotraj nas namreč obstajajo utečeni načini delovanja in ravnanja, ki so navada kje in kako teče reka življenja skozi nas in da bi spremenili tudi način obnašanja, govorim korenito, je potrebno preusmeriti tudi reko življenja. A to ni tako preprosto, saj je to dolgoletna navada, ki po navadi teče na enak način, že tisočletja dolgo in da bi to vse odpravili imamo dve možnosti. Ena je, da dvigujemo, čistimo in razrešujemo blokado za blokado, drugi način, s katerim se ukvarjam tudi sam, pa je ta, da enostavno naučimo telo, da reka mora, ne glede na vse, teči tam, kot mora in skozi to čisti, očiščuje, prečiščuje in preobraža tisto, kar je neželjeno.

Torej niso le blokade tiste, ki krmilijo naša življenja?

Vsekakor so, a tukaj ne govorimo samo o statičnih blokadah, kot, da bi nekdo zaprl luknjo v steni ali postavil zaporo na cesti, temveč se gre za cel niz dogodkov in poudarek je na nizu, ki predstavlja povezano celoto iz katere se je oblikoval način izražanja, ki je takšen kot pač je. To so stvari, ki so privzgojene in v generalnem ne trajajo samo delček enega življenja.

Generacije so generacije programirale v svoj način izražanja, ki je bil lahko ugoden ali ne. Prvi je prinesel na plan talente, drugi ovire in bolj so generacije silile v stran, ki je pomagala krepiti ovire, močnejše ovire so, s tem pa tudi način obnašanja, ki vedno vodi do ovire, kar samo še potrjuje predpostavko tistih, ki imajo neke ovire, da so takšni, takšni in takšni – temu pravimo vzorci.

Sedaj, ko smo nastopili mi v celotno nasledstvo vsega tega, pa nam je to tako močno stopilo na pot, da iščemo razne kreativne rešitve kako vse to razrešiti. To je normalna evolucija, ki pa ne poteka samo na fizičnem nivoju, v genealogiji, temveč vse to presega. Gre se namreč za spreminjanje delovanja in ravnanja, življenjskih navad celotnih generacij, čeprav tukaj ne gledamo tako na to, kajti generalni način je, da želi človek spremeniti sam sebe in to bo posledično vplivalo na spremembo načinov obnašanja in delovanja vseh, ki bodo prišli za njimi.

Govorite o reki življenja…

Reka življenja je tok toplote, veselja, radosti, miru, ki ga vsi čutimo na neki ravni. Seveda pa bolj se oddaljuje od tega, manj ga čutimo, saj se začnemo vedno bolj posvečati tistemu, kar je za nas neugodno, strahu, bolečini ipd. Reka pa samo je in čaka, kdaj bomo vskočili vanjo.

Vidite, primarni občutek znotraj nas je občutek živosti, življenja. Vsi mi na neki ravni namreč znamo razločiti med živo in neživo stvarjo, preprosto vemo. In četudi zadeva mogoče v začetku ni čisto očitna, se že z dotikom prepričamo v to. Tega nas nihče ni učil, to preprosto vemo.

Ta občutek je znotraj nas že dolga tisočletja. Tukaj seveda ne govorim o telesu, telesni prisotnosti, temveč o energiji, ki nas obdaja, o našem karakterju, o naši naravi. Takšni smo že od začetka vstajenja, spočetja. Vsi imamo namreč neke generalne lastnosti, ki so skupne vsem. In to je ena od njih.

Govorim o čutenju občutkov, vsi jih vemo čutiti. Razlika je le v tem, kako intenzivno, kako vemo razločevati med njimi, kako čutiti… Vsi imamo vrojen občutek za ljubezen, srečo… in ta občutek je enak za vse, razlikuje se le v tem, kako ga čutimo, zaznavamo.

Generacije, ki so dolga tisočletja živele v pomanjkanju, strahu, so to učile naslednje generacije, te pa naslednje in počasi je zadeva postala sestavni del biti. No, ne čisto, a tako se to dojema, vsaj s strani uma. In nemogoče je za tistega, ki je dolga tisočletja treniral strah in žalost, da bi po vsem tem času usmeritve in zagledanosti v smer obupa, videl v življenju kaj drugega.

To sicer ne pomeni, da drugega ne opazi, a je to v manjšem vidiku prisotno v življenju.

Namigujete na zakon privlačnosti?

Da. Vse namreč kar v življenju počnemo, počnemo z namenom, da to natreniramo. Zagledanost v denar je ena takih stvari, nekateri ljudje pa so enostavno po naravi veseli, srečni, ker je taka njihova narava, tretji so morda veliki misleci ipd.

Zakon privlačnosti je za razliko od fizike, kjer pravi, da se iste stvari odbijajo, malo drugačen na fizično-duhovnem nivoju. Tu se namreč iste stvari privlačijo in več treniramo zgubanosti, majhnosti, govorim o občutkih, več tega pritegnemo.

In kar se dogaja na delavnicah, ki jih vodim, je preprosto to, da se ljudem pomaga preusmeriti svoje življenje v nov tok, v tok, ki je njim lasten. Sicer pa ne smemo pozabiti, da duhovnost ni samo eno ali drugo, je vse, kar je in deliti nekaj na dele samo zato, ker se to imenuje tako, drugo pa drugače, ni ravno smiselno, ker potem še vedno ustvarjamo dvojnost, namen življenja pa je postati celovit, enoten, integriran.

Procesi, kjer postajaš vedno bolj to, kar si

Namen Irsko-Keltskega »zdravljenja« je namreč postati celota, celota, ki na najbolj primeren način izraža svoje darove in talente. In pot do tja včasih niti ni tako preprosta, kot si to nekateri mislijo, včasih pa je.

Vidite, tukaj je, kot povsod, pot za vsakega posameznika drugačna. Vsak od nas hodi namreč po svoji poti in tega nas premalokrat učijo, nas pa uči življenje in bolj kot hodiš po svoji poti, večji mojster postajaš. A ne mojster kogarkoli, mojster samega sebe.

Starodavni Kelti se niso bali smrti in so si ob podpori svojih sobojevnikov pomagali odkriti znotraj svoje narave tisto, kar jim je manjkalo, da bi lahko napredovali v naslednjem življenju. Trudili so se, bojevali, a tu se niti ni toliko šlo za zunanji boj, kot za notranjega, kjer so premagovali in prepoznavali svoje globoke travme in čustva, hkrati jih izpuščali, kar jim je še bolj pomagalo živeli polno življenje na zemlji.

Veste, sem na zemljo, smo namreč prišli, da uresničimo svoj namen, pa kakršen koli že ta je, in da živimo skozi njega svojo resnico. In to ne katero koli, temveč našo najvišjo resnico, ki izraža skozi naše telo, vene in gene naše najvišje talente.

O talentih govorite, kot da je to nekaj, kar se da razviti

Da, vsak od nas namreč nosi znotraj sebe svoj talente, čisto vsak, a težava je v tem, da je včasih zelo ujet v način kako posameznik gleda nasvet. Tisti, ki ima talent izražen, namreč na premišljuje o njem, kako ga bo izkoristil, temveč ga preprosto izkoristi. In to, kar mi počnemo je, da odstranjujemo vse pomisleke in prepreke, ki bi nam omogočali, da bi bili spontani v svojih življenjih, da bi zaživeli svojo resnico brez pomislekov.

Ni namreč vse zlato kar se sveti in ni vse kar se sveti zlato. V okviru procesa Jedrne celične preobrazbe ali t.i. zdravljenja, lupimo, čistimo, glancamo, dokler se tisto, kar je zapacano in nam ne omogoča videti, ne začne svetiti in enkrat ko se sveti, je tako svetlo, da niti drugam več ne moremo iti, s tem pa tudi posledično sami peljemo svojo reko v smer, ki je najbolj ugodna za razvoj naših lastnih talentov in nas samih.

Vsak od nas namreč živi svoje življenje na najbolj primeren način zase. A kaj pravzaprav to pomeni? V trenutku ujetosti je to ujetost, v trenutku ne ujetosti pa svoboda in mnogo nas je še vedno zelo ujetih, takšnih da se še vedno vrtinčimo in ko pridemo do izbire, ne izberemo tega, kar je najboljše za nas. In izbira? No, ta je pravzaprav odvisna od tega kako zelo vidimo, kam smo namenjeni.

V življenju nam namreč mnogo stvari odvrača pozornost od naše lastne poti, to pa zaradi tega, ker so nam pač druge stvari bolj privlačne kot le naša lastna pot. Želimo mnogo tega, ker v vsem tem odkrijemo delček sebe. A ta delček ni celota in ko odkrijemo večji del celote, tistega, ki nas znotraj še bolj zapolnjuje, še bolj izpolnjuje, se usmerimo k njemu. Kar je pa zanimivo pri tem, pa je dejstvo, da smo še vedno zelo nesigurni, saj nismo prepričani, če nas bo tisto, kar nas bolj izpolnjuje zares odpeljalo k tistemu, kar se bo čutilo kot celota.

Vse to namreč prihaja od dolgoletne pogojenosti in usmerjanja našega namena v nepravo smer tako daleč, da se več ne znamo odločiti med tistim kar je prav in kaj ne. Pri vsem tem se gre večino krat samo zato, da se odločamo med tem kar nam je bolj znano, torej ovira, in med tem kar je popolnoma neznano. A ravno to neznano, ki nam obljublja še večjo zapolnitev, je naša prava pot, če seveda sledimo sebi.

Proti luči, lastni reki, svetlobi, izpolnitvi, je vedno dobro iti, kar nam kažejo talenti. Oni se ne odločajo med malo boljše in malo slabše. Gredo na polno in največ krat jim uspe, da končajo tam, kamor so namenjeni. In ravno to počnemo mi.

V okviru »zdravilnih« procesov osvobajamo tisto kar je ovira, da bi človek lahko zagledal svoj talent, svojo luč in mu skozi osvoboditev ponujamo, da lahko tja tudi stopi. In pri tem se ne gre samo za tek, računalništvo, zdravilstvo ali karkoli, temveč za to, kar je človekov talent v tistem trenutku.