Alkimija je bila v srednjem veku eksperimentiranje s primitivnim kemijskim znanjem in tehnologijo ter hkrati vrsta filozofije, katere namen je bil odkriti najvišjo modrost in nesmrtnost.
Sama zgodovina alkimije sega v stari Egipt, kjer so znali pridobivati kovine iz rud, pripravljali strupe in zdravila iz rastlin, ponarejali drage kamne in izdelovali umetna barvila.
Njihovo znanje so prevzeli Arabci, ki so ga nato razširili po Evropi. Evropejci so uporabljali alkimijo za iskanje kamna modrosti, ki naj bi že z dotikom spremenil vse stvari v zlato. Bil naj bi tudi Eliksir življenja, vsestransko zdravilo in napoj nesmrtnosti.
V začetku 18. stoletja je alkimija postala zastarela, njeno mesto pa je prevzela kemija.
Alkimiste je v bistvu zanimal lasten duhovni napredek, pa tudi kemija. Verjeli so, da se z različnimi tehnološkimi postopki (taljenje, kovanje,…) in drugimi tajnimi ter umetelnimi postopki lahko spremeni navadno kovino v zlato, hkrati pa se ob tem sam alkimist spreobrne v »zlato« stanje duhovne izpopolnjenosti. Vsaka kemična sprememba na materialu se tako odraža na alkimistovi osebnosti.
Alkimijo kot umetnost se je bilo možno naučiti, vendar jo je bilo nemogoče poučevati: vajenec je moral sam odkriti skrivnosti, kljub pomoči učiteljev.
Vir: Wikipedia
foto: brandonu.ca
