Pogosto lahko slišimo in preberemo, da živimo v dobi tehnologije, pri čemer je poudarek predvsem na prednostih, ki jih ta prinaša.
Vse je že sistematizirano; informatizacija prežema vse pore življenja; stroji dan za dnem vse bolj zamenjujejo človeško delo; komunikacijska sredstva skrajšujejo časovne in prostorske razdalje. Zdi se, kot da je raj, o katerem smo toliko sanjali, na dosegu roke – raj, v katerem je na voljo veliko prostih ur, v katerem imajo tedni več nedelovnih dni …
Toda številnim protislovjem današnjega časa se pridružuje še eno, ki je dovolj pomembno, da si zasluži vso našo pozornost.
Človek si je poskušal z uporabo tehnike olajšati vse vidike materialnega življenja, vendar ni naredil ničesar za svoje psihološko, mentalno in duhovno življenje; ti subjektivni svetovi so tako neorganizirani kot v dobi jamskega človeka. Psihologija in njene pomožne vede so človeka razvrstile v različne tipe, s čimer so olajšale njihovo prepoznavanje in v primeru bolezni njegovo zdravljenje. To sicer drži, toda razvrščanje ljudi po kategorijah v knjigah in grafičnih prikazih še zdaleč ne rešuje praktičnih težav človeka, ki je nemočen pred samim seboj. Če samo ve, da je sramežljiv, to še ne zadostuje, da bi sramežljivost tudi premagal; če samo ve, da ima pretirano domišljijo, to še ne pomeni, da jo zna tudi obvladovati.
Danes je človek sposoben obvladovati številne stroje, ni pa sposoben obvladovati svoje depresije, brzdati svojih nagonov, zadržati svoje jeze in prebuditi tistega duhovnega v sebi. To še ne pomeni, da si vsega tega ne želi doseči – pogosto si želi tako delovati, vendar ne zmore. Preprosto ne ve, kako. Tehnologije ti problemi ne zanimajo niti ni sposobna iznajti sistema, ki bi omogočal operiranje s temi nemerljivimi subjektivnimi danostmi notranjega človeka.
Posledica tega je, da se človek vse bolj pogreza v obup svojega nezadovoljnega jaza, čeprav znanost in tehnika napredujeta z roko v roki in omogočata čedalje večje materialno udobje. Več prostih ur ima na voljo, več strahu čuti, saj ne zna biti sam s seboj niti ne razume skrivnih vzgibov tega nenavadnega spremljevalca, s katerim vsakodnevno živi – svojega notranjega jaza. Stroji, ki so daleč od tega, da bi resnično služili tistim, ki so jim namenjeni, so si prilastili človeške moči in zasužnjili človeka, namesto da bi ga osvobodili. Skorajda si ne moremo več predstavljati življenja brez ure, telefona, električnega aparata, dvigala, tekočih stopnic ali televizije. Človek je počepnil pred tehnologijo, ki jo je ustvaril sam, in postal nekoristen.
Govora je o sistematizaciji podatkov, človek pa ne zmore urediti svojega notranjega življenja.
Govora je o boju proti onesnaževanju, človek pa se ne zmore izogniti slabim mislim in občutkom.
Govora je o nadzvočnih letalih, človekovo razumevanje sveta pa nič večje.
Govora je o miru in ljubezni, in o človeških pravicah, človek pa ne zna ljubiti, niti ne zna živeti v miru, niti ne razume človeških pravic – preprosto zato, ker ne razume niti tega, kaj je človek.
Tehnologija? Osvoboditev? Obvladovanje življenja? Osvobodimo se protislovij in enkrat za vselej razumimo, da lahko samo tisti človek, ki ve, kako težka in čudovita je pot spoznavanja samega sebe, daje vrednost svobodi in življenju ter znanost in tehniko uporablja v dobrobit človeštva.
Vstopimo torej v novo dobo s staro znanostjo – znanostjo “spoznavanja samega sebe”.
prof. Delia Steinberg Guzmán, predsednica mednarodne NA
www.akropola.org
