Čustveno jedenje je pogosto naša mala skrivnost, izvir enakih porcij užitka in sramu. Kadar smo pod vplivom čustvenega jedenja – naj gre za potešitev hlepenja po hrani, prenajedanja, s katerim dušimo čustva, ali nenehno seganje po prigrizkih – s hrano sklenemo nezdravo ljubezensko razmerje. V tem hipu smo blažene, duša in telo sta umirjena zaradi tistega, kar jemo. Naslednji hip pa že čutimo neprijetno sitost in skušamo prebaviti enako obilne količine hrane in občutke krivde.
Morda bo brez tapkanja zelo težko prekiniti s čustvenim jedenjem. Gre za vedenjski vzorec, za katerega smo prepričani, da ga ne moremo nadzorovati.
Kadar smo čustveno ranljive, se zlahka spet zatečemo pod okrilje hrane. Hrana nas nikoli ne obsoja. Vedno je pri roki, da nas potolaži. Daje nam občutek sreče in svobode, dokler se nezdravi krog prevelikega popuščanja in krivde ne ponovi.
Zakaj se prenajedamo
Ko si pobliže ogledujemo vedenjski vzorec čustvenega jedenja, si moramo ogledati tudi vpliv hrane, h kateri se zatekamo pod vplivom čustvenega jedenja, na našo fiziologijo. Najpogosteje se vdajamo preprostim ogljikovim hidratom – sladkim in slanim živilom z visokim deležem ogljikovih hidratov, kot so piškoti, čips, bomboni, sladoled ipd.
Zanimivo je, da taka hrana v telesu deluje kot mamilo in nam hitro da občutek miru in sreče, toda samo za kratek čas.
Ko sem se pogovarjala z Bradom Yatesom, strokovnjakom za tapkanje, mi je povedal nekaj, kar se me je močno dotaknilo: “Sabotaža samega sebe je preprosto napačna oblika ljubezni do sebe.”
Kadar se nahajamo v tistem blaženem, serotonina polnem trenutku, se nam čustveno jedenje zdi nekaj, s čimer se krepimo, si izkazujemo ljubezen in se cenimo. Mogoče se nam zdi: danes sem bila tako pridna, da si zaslužim tole. Hrana kot nagrada ni navada, ki smo jo kar nekje pobrali. Spomnite se otroštva: kolikokrat so vam rekli, da “bodi pridna, pa boš dobila piškot?” Takrat smo razumeli, da so posladki nekaj, s čimer se lahko nagradimo za dobroto. Potemtakem je povsem razumljivo, da tudi v odrasli dobi hrano vidimo kot nagrado.
Zadovoljevanje hlepenja je neverjetno pogost način čustvenega jedenja, čeprav se hlepenje v trenutku, ko nastopi, lahko čuti kot povsem resnična telesna potreba. Hlepenje po hrani je največkrat povezano s čustvi, včasih je to prav globoko.
Ko se s čustvenim jedenjem izogibamo določenim občutkom
Kadar umiramo od želje, da bi požrli najbližji posladek, se pogosto skušamo izogniti določenemu čustvu. Tako je bilo pri Joan, ki je med tapkanjem hlepenja ugotovila, da je pogosto s hrano zatrla svoje občutke. Pa ni šlo samo za določeno čustvo ali dve, temveč jo je dejansko čutenje katerega koli čustva pogosto pognalo v kuhinjo.
Margaret se je v šestih mesecih zredila za sedem kilogramov in pol. Pobita in potrta je povedala, da se ni mogla ustaviti s prigrizki. “Delam od doma in kar naprej zahajam v kuhinjo. Ne razumem, zakaj,” je povedala. Ko sem jo vprašala, ali se ji je pred pol leta zgodilo kaj takega, zaradi česar se je zredila, je odvrnila, da je takrat dobila novo službo. “Je tvoje delo stresno?” sem vprašala. “Pa kako!” je planilo iz nje, “Šef me spravlja ob živce.”
Ko sva začeli tapkati na stres, ki ji ga je povzročil novi šef, je začela dojemati, da si s prigrizki omogoča odmor. “Zelo težko se posvetim sebi,” mi je zaupala. “Rada bi vsem ustregla. Rada bi bila dobra mama. Rada bi imela uspešno kariero. Rada bi poskrbela za svojega soproga. Zame ne ostane nič časa. Moj novi šef zna hudo pritiskati name in ta pritisk je neznosen.”
