Dandanes mnogi govorijo o duhovnosti, a kaj je pravzaprav duhovnost?
Duhovnost je ukvarjanje s sabo, s svojo dušo, s tem kako mi sami doživljamo svet, kajti vse kar se pojavi v čutilih, naših zaznavah (poudarek je na besedici naših) prihaja iz nas, iz naše notranjosti. Vse namreč, kar je znotraj nas, kar čutimo znotraj sebe, se prebuja znotraj nas in vse kar se dogaja zunaj nas, vse to prebuja nekaj znotraj nas.
Zanimivo je, da ljudje še vedno iščemo vzrok zunaj nas, ko se nekaj prebudi znotraj nas.
Zelo težko je namreč videti sebe ločenega od okolja, pa čeprav ravno to počnemo. Iščemo vzroke za to, kar se dogaja znotraj nas, v zunanjem svetu in na ta način le še ločenost povečujemo.
Dandanes nas že mnogo, ki se ukvarja z duhovnostjo, na neki ravni zaznava to ločenost, čeprav še morda ni tako zelo popolne slike o tem v naši zavesti. A pravzaprav je okolica del nas in mi smo njen del.
Vse namreč kar čutimo v sebi, čutimo zato, ker na to polagamo fokus. S tem namreč, ko se osredotočamo na karkoli, začnemo znotraj našega bitja, z zavestjo, ustvarjati napetosti.
Le te so lahko zavestne ali podzavestne, a je čisto vseeno. Razlika je le v tem, da lahko na zavedne vplivamo, na podzavestne pa ne, v obeh primerih pa si ustvarjamo privlak do tega, s čimer se ukvarjamo. In dalj časa to počnemo, bolj je intenziven.
Čutimo ga v naši zavesti, v naši podzavesti, v umu, v glavi, telesu… Da, od tod izvira stres, pa še mnoge druge fizične in psihične bolezni.
Duhovnost je en čudovit način kako se soočiti s tem kar se dogaja znotraj in zunaj, saj vse vpliva na to kar se dogaja znotraj. Oboje je medsebojno povezano in komaj čaka, da odreagira in to tako dolgo, dokler ne pojenja stremljenje znotraj nas, to tiho hrepenenje, želja, da bi nekaj spremenili.
V svetu namreč vedno obstaja ozadje, ljudje ga vedno iščemo. Iščemo ga tako dolgo, dokler nismo zadovoljni in ko smo v popolnosti zadovoljni, napetost, da je potrebno nekaj spremeniti, nekaj narediti, pojenja.
In duhovnost? No, duhovnost pa se ukvarja s tem, kako sprostiti to kar nas sili in kako se povezati s svojo notranjo naravo, ki ne sili nikamor, ki ne želi ničesar, temveč samo obstajati. Da, pri duhovnosti se učimo vere in zaupanja, zaupanja v obliki predanosti in služenja temu, kar se želi izraziti, saj glede na to, da je tendenca, da se nekaj izrazi že znotraj nas v obliki napetosti, se bo prej ali pozneje le-to tako ali tako zgodilo.
Učimo pa se tudi zavestno izpuščati to, kar se želi izraziti. In to na način, da se izrazi znotraj našega telesa in naše resničnosti v zelo kratkem in hitrem intervalu in potem zapusti naše telo in našo resničnost.
Z drugimi besedami, duhovnost je univerzalno zdravilo, ki pomaga znotraj nas razkrojiti dvome, hkrati pa nas vedno globlje veže z našo vrojeno naravo, in to na način, ki je lasten samo nam samim, nobenemu drugemu.
