Endogeno dihanje

Sproščeno dihanje
Za številne ljudi, ki zaradi stresa, skrbi in bolezni živijo v nenehni napetosti, je sproščeno dihanje “znanstvena fantastika”. Sprostiti se namreč ne moremo z naporom.

Neurejen duševni svet pušča globoke sledi na telesu: zmede nam prebavo, pokvari držo in ukrade sproščen otroški dih, ki smo ga nekoč spontano obvladali.

Ko prvič odpremo oči, spustimo v pljuča tudi svoj prvi vdih. Do takrat dobivamo energijo naravnost od matere, po rojstvu pa jo moramo ustvarjati sami. Mehanizem, ki nam to omogoča, je dihanje. Toda sproščeni vdihi iz prvih mesecev se že v nekaj letih spremenijo v napeto sopenje ali pa se tako rekoč ustavijo in prsni koš otrpne.
Razlogov za to je veliko – saj jih vsi poznamo. V nasprotju z delovanjem prebave in bitja srca, nad katerima nimamo možnosti neposrednega nadzora, ter gibov skeletnih mišic, ki ubogajo narek naše volje, je dihanje ravno nekje vmes. Kadar nismo zavestno pozorni, ga usmerjajo parasimpatične in simpatične funkcije, ko pa se odločimo uporabiti svojo voljo, lahko do določene mere spreminjamo njegov ritem, globino, hitrost, dinamiko in še marsikaj.

OGLAS

Ključ sproščenosti?

S spremembo prehrane, delovnega stola ali obutve, sicer lahko v določeni meri uredimo težave s prebavo in sklepi, prav veliko pa s tem ne zmanjšamo življenjskega stresa, glavnega vzroka teh težav, medtem ko z vajami dihanja lahko dosežemo prave čudeže. Z njimi lahko sežemo celo do vzrokov napetosti in jih spremenimo. Posebno mesto dihanja med nezavednim in zavednim je ključ, ki odpira številna vrata.

Povsod po svetu poznajo take ali drugačne dihalne vaje, s katerimi je možno doseči različne rezultate. Danes jih na domači tržnici – tako mejne kot akademske znanosti – najdemo vsaj ducat, prirejenih, izboljšanih, dopolnjenih … tako da med vsemi ni težko najti take, ki nam ustreza.

Endogeno dihanje

Pred nekaj meseci sem izvedel za tako imenovano endogeno dihanje. Ko sem ga preskusil na sebi in temeljito proučil obilo teoretičnega gradiva, sem se resno navdušil nad njim. Tehnika je neverjetno preprosta, in vendar izjemno blagodejno vpliva na ves organizem – aktivira cirkulacijo na celični ravni, tako rekoč prebuja otrple celice. Sestavljena je iz naslednjih dveh korakov:

Prvič: V vzravnani drži s prepono globoko vdihnemo (hitro, a ne prehitro), tako da se dvigne samo trebuh, ne pa tudi prsi in ramena. (Za vajo lahko naredimo nekaj običajnih globokih vdihov in izdihov pred ogledalom in opazujemo, kako se premikajo ramena in prsni koš, ali pa prosimo nekoga, da nas opazuje.)
Drugič: Med stisnjenimi ustnicami (ali pa skozi dihalni trenažer, ki ga je izumil Vladimir Frolov) karseda počasi izpraznimo pljuča. Vloga stisnjenih ustnic in trenažerja je v tem, da rahlo povečamo tlak v pljučih in s tem spodbudimo izločanje CO2.

Ta dva koraka ponavljamo od deset do petnajst minut vsako jutro in enako dolgo zvečer, lahko tudi med branjem, gledanjem televizije ali vožnjo avtomobila. Dolžino izdiha postopoma podaljšujemo. Večerno dihanje naj bi bilo nekajkrat učinkovitejše od jutranjega, če le po njem ničesar ne jemo. Prav tako ni priporočljivo dihati kmalu po jedi; bolje je po obroku počakati dve do tri ure. Morda se vam zdi neverjetno, toda po nekaj mesecih redne vaje boste lahko neprenehoma dihali z minuto in več dolgimi izdihi.

Je to vse?

Ja, to je vse. Tudi če veste samo to, bo endogeno dihanje obrodilo sadove, da pa bi se lažje odločili, sledijo podatki o raziskavah, iz katerih je vzniknila ta tehnika.

V. Frolov

Dihanje je izredno kompleksen fiziološki proces, ki ga sodobna znanost še vedno ne razume povsem, čeprav je v šolskih učbenikih vse videti povsem jasno. Toda strokovnjaki vedno znova presenečajo z novimi vizijami. Ruski zdravnik Grigorij Petrakovič je prišel na dan z drznim predlogom, da samo pljuča uporabljajo kisik iz zraka, medtem ko ostale celice v telesu proizvajajo kisik same in torej dihajo anaerobno. Na temelju te zamisli je biokemik Vladimir Frolov izumil preprost pripomoček, ki spodbuja endogeno oziroma notranje dihanje in v več desetletjih raziskav se je izoblikovala tudi obsežna literatura s pestro paleto uporabe tega pripomočka in samega dihanja.

Četudi Petrakovičeva zamisel ne drži popolnoma, vsekakor opozarja na pomemben del dihanja, ki se dejansko odvija v celicah, tako imenovano anaerobno dihanje oziroma glikolizo. Ko se začnemo gibati, telo potrebuje energijo, še preden je na voljo dovolj kisika od dihanja, zato jo v prvih desetih do tridesetih sekundah ustvari iz razpoložljivih virov, ki vsebujejo kisik: lipidov, proteinov in ogljikovih hidratov. Ta proces poteka brez navzočnosti atmosferskega kisika. Neželeni učinek je nastajanje mlečne kisline.

Ko se dihanje pospeši, pride do celic dovolj kisika za aerobno dihanje, pri katerem nastaja veliko več energije. Toda spet je tu neželeni učinek – nastajanje vodikovega peroksida, ki se pozneje spremeni v hidroksidni radikal – zelo močan oksidant, ki ovira delovanje celice. Po eni od najbolj priljubljenih znanstvenih hipotez naj bi bil ta mehanizem odgovoren za staranje.

Dve muhi na en mah

Endogeno dihanje izkorišča prednosti obeh dihanj, ki potekata v našem telesu, hkrati pa zmanjšuje oba neprijetna neželena učinka. Ob dihanju energijo črpamo pretežno iz anaerobnega mehanizma, obenem pa ohranjamo minimalen potrebni delež aerobnega dihanja; zmanjšamo tako nastajanje hidroksidnega radikala kot mlečne kisline.

Praktični rezultati so izredno spodbudni, če le zberemo dovolj moči in poguma, da se lotimo te težke vaje. Sedenje in počasno dihanje je navidez mačji kašelj, že po treh temeljitih vdihih pa vsakdo spozna, da gre za trdo delo. Prvih nekaj dni dihanja sem se močno znojil in znoj je imel tako neprijeten vonj, da sem šel takoj potem pod prho. Pozneje je znojenje ostalo, le vonj je izginil. Izdihi so se hitro podaljševali z začetnih dvajsetih sekund na petindvajset, petintrideset, petinštirideset …

Sicer nimam nikakršnih zdravstvenih težav, vendar sem po endogenem dihanju s Frolovim “trenažerjem” opazil izboljšanje splošnega počutja, spomina, telesne regeneracije, povečanje energičnosti in prožnosti. Velike spremembe sem zaznal ob izvajanju drugih dihalnih vaj in športnih dejavnosti (zlasti pri teku). Dihi so daljši, bolj sproščeni, preponski, mehki. In gibi telesa jim gladko sledijo.

Spremembe so neizogibne

Endogeno dihanje je preizkusilo že na milijone ljudi po svetu. Njihova pričevanja govorijo o široki paleti izboljšanj zdravstvenih težav: uravnavanju krvnega tlaka, povečanju delovne zmogljivosti, odpravljanju sezonskih bolezni dihal, simptomov astme in nespečnosti. Nekateri govorijo celo o izboljšanju vida in spomina ter zdravja zob in dlesni. Nima smisla naštevati, saj se glavne spremembe dogajajo na celični ravni, to pa se neizogibno pozna na celotnem organizmu. Ko celice zahrepenijo po kisiku, začnejo “migati” in tako s to tehniko dihanja “telovadimo” s prav vsemi celicami v telesu.

Postopoma se način dihanja iz vaje prenese na nezavedno dihanje in spontano zadihamo drugače. Takrat pride do čudeža, ki sem ga omenil na začetku – z dihanjem spremenimo stanje svojega duha in celo okoliščine, v katerih živimo.
Ali ste vedeli …

… da ima večina ljudi nezdrave dihalne navade? Zadržujejo dih, dihajo le z zgornjim delom pljuč ali pa plitvo in nepravilno. Značilni nezdravi vzorci dihanja so posledica fizioloških in psiholoških tegob, vendar tudi njihov vzrok.

… da je klinična raziskava, opravljena na 5200 posameznikih, ki so jih opazovali 30 let, pokazala, da je delovanje pljuč pomemben kazalnik splošnega zdravja in vitalnosti ter glavno merilo potencialne življenjske dobe?

… da je zmogljivosti pljuč povprečnega posameznika na vrhuncu sredi njegovih dvajsetih let? Potem se vsako desetletje zmanjša za 9 do 25 odstotkov!

… da bi dihalni sistem ob optimalni prehrani moral izločiti iz organizma 70 odstotkov odpadkov presnove? Ostanek naj bi izločili z blatom (3 odstotke), urinom (8 odstotkov) in znojem (19 odstotkov). Če se vam zdi pomembno vsak dan obiskati stranišče ali se občasno temeljito preznojiti, pomislite, kako dragoceno je šele optimalno dihanje!

Avtor: Nara Petrovič
www.viva.si