Pozaba v užitku

OGLAS

OGLAS

Ko drsi roka po golem telesu in ko ustnice sladijo linijo pregiba, se strast meša z vonjem po sladkem ugodju in obljubah naslade. V nezavednem izgubljanju na prostranstvih ekstaze se izklopijo zadnje točke zavedanja. Občutenje našega bistva se izgubi v prostranstvu strasti in užitka. Zgodi se pozaba.

Pozaba samega sebe. Popolno zanikanje svoje prisotnosti in bistva. Zliješ se z nekom drugim, z njegovim telesom in ti ne obstajaš več. Ni te. Tako izginejo vsi ostali občutki s katerimi se, hvala bogu, ni treba več soočati.

V trenutkih strasti in užitka se ni potrebno ukvarjati s težavami vsakdanjika, pozabiš na pričakovanja družbe, staršev, otrok, partnerja, pozabiš na pričakovanja samega sebe. Izginejo grožnje soočanja z občutkom lastne vrednosti, razočaranja, jeze na samega sebe in druge, obsodbe, zamere, sovraštvo, žalost, bolečina, neizpolnjena hrepenenja, izgine celo veselje, zadovoljstvo in vsi » ne morem, ne znam, nočem«. Ostane samo trenutek tresenja energije, naelektrenost ozračja in fizičnega telesa, ko se obljuba pozabe vrti na tanki nitki okoli tvojega vratu. Počasi, počasi se okoli izbruhov strasti ustvarja mreža, ki s svojimi nitmi zateguje in izčrpava človeka. Iz njega preko užitka in pozabe samega sebe potegne ven še zadnjo kapljico energije, ki zmedeno niha v iskanju zavesti. V trenutku orgazma, eksplozije energije se zgodi pozaba, zavest se porazgubi v širinah vesolja, človek pa životari v iluziji življenja.

Ni strast in volja do življenja tista, ki vodi tvoje življenje. Ni notranji mir in zadovoljstvo tisto, kar te dela živega. In niso drugi ljudje tisti, ki te zbudijo iz tvojega spanja. Naslada omogoča tatovom zavesti, da se napasejo na tvoji energiji, ki se v mladosti raztresa povsod okoli, da potem ob koncu življenja prosiš za milostni strel. Pot po kateri hodiš je samo tvoja in na njej je ogromno slepih ulic, polnih rdečih bleščečih neonskih luči, ki iz nas na najbolj pritlehne načine izvabljajo naše fantazme, perverznosti in neizživeta hrepenenja.

»Na zdravje, prijatelj! Zvrni do konca, eks velja, si dec ali nisi«, se tat zavesti pritajeno smehlja, ko te gleda naravnost v oči in s konico pogleda zavrta v tvojo energijo »nisem dovolj dober« direktno v središče trebuha. In ko zvrneš kozarček odličnega viskija, že naročaš novega zase in za pivskega kolega, z »ti bom že pokazal, kaj jaz znam in kaj lahko« nasmehom in stisnjenimi ustnicami, ker že veš, da se bo večer spet končal vrtincih strasti, užitka in pozabe. In vsako jutro, ko se zbudiš, veš, da te je čedalje manj. Dokler ne izgineš in za teboj ne ostane nič več. Kot da sploh nikoli nisi obstajal.

Ves ta čas je živelo le telo, ki je hrepenelo po pozabi, po potlačitvi in pomiritvi z nenehnimi preusmerjanji pozornosti z iskanjem sprejetosti in uničevanjem drugih zaradi svojega kvazi obstoja. Brez zavesti, brez vesti, brez energije, brez svetlobe. Samo vzdihi, želje, užitki, strasti, orgazmi in pozabe. Dokler se ne zgodi dokončna pozaba samega sebe.

»Pozaba v užitku!«, kakšen peklenski stroj za uničevanje zavesti! Uidejo mu lahko samo tisti, ki na drugi strani mreže teme podležejo strahu…

Natalija Pavlin

www.magicnost-gibanja.si