OGLAS

Naj si še tako prizadevamo za mir, sožitje in ljubezen po svetu, nas dnevni dogodki venomer znova opozarjajo, da je naš povsem enakovreden sopotnik v življenju tudi – nasilje.

Nasilja seveda ne maramo. Izogibamo se mu, gledamo vstran, podpiramo vse tiste, ki se bore proti njemu, in smo se pripravljeni strinjati s še tako restriktivno zakonodajo, če bo le preprečila razmah nasilja v okolju, v katerem živimo. Dejstva, da center mesta ponoči in različna parkirišča v našem glavnem mestu niso več varna, ni mogoče zanikati, čeprav v isti sapi verjetno velja tudi nekoliko treznejša oznaka, da si oznake “nevarno mesto” Ljubljana kljub vsemu še ne zasluži. Ponekod drugod je seveda čisto drugače, tako je na primer za brazilska velemesta znano, da so v zadnjem času različne tolpe in kriminalne združbe prevzele oblast in državo potisnile v nemočno opazovanje ob robu dogajanja.

NASILJE NOSIMO V SEBI

OGLAS

Po zaslugi ameriške televizije mašinerije je na naših ekranih prava poplava prikazov “stanja duha v Združenih državah”, pri čemer je nasilje v neštetih oblikah najbolj priljubljena tematika. Če miroljubno preživljanje sobotnega popoldneva v povprečni črnski družini nikakor ni prikladna tema za televizijsko prodajno uspešnico, pa je dovolj že to, da tej družini neznanec skozi okno vrže kamen s sporočilom, pa je že mogoče napraviti pravo dramo iz tega, kaj šele, če se kateremu od članov utrga in kresne na primer očeta po nosu. Seveda se ustvarjalci tovrstne zabave ne ustavljajo pri tem, ampak se zvečine raje oprimejo bolj varnih metod kot na primer obilje pirotehnike, lovljenje z avtomobili po cestah in tržnicah, kri (paradižnikova mezga) v potokih in podobnih. Tako lahko dobimo občutek, da je nasilje čisto normalen vsakdanji pojav in se nanj kar nekako navadimo, da obstaja. Nasilje pač je, rečemo.

Kriviti za razraščanja nasilja samo Hollywood in televizijo prav gotovo ni najbolj primerno, saj nasilje vsekakor obstaja tudi v okoljih, ki s televizijo niso “zastrupljena”, da seveda ne govorimo o tem, da je nasilje kot tako v resnici staro toliko kot človeška rasa sama, pogledano nekoliko bolj široko pa je še starejše, saj je nasilje človek v pradavnini prevzel iz okvirov povsem razumljivega boja za preživetje in svoj prostor, s čimer pa so se ves čas ukvarjala praktično vsa živa bitja in se ukvarjajo še zdaj.

Toda mimo zelo močnega vpliva omenjenih medijev le ne moremo. Kajti če bi bil njihov vpliv zanemarljiv, potem bi dandanes nasilje lahko povezali s primitivnim in po možnosti neukim življem povsod po tej Zemlji, kjer je bitka za preživetje in obstanek še zelo prisotna, medtem ko bi se v bolj sofisticiranih okoljih nasilja spomnili samo še kot nekaj pradavnega, neprijetnega in nepotrebnega. A še zdaleč ni tako.

AMERIŠKI IDEAL

Od vseh segmentov nasilja, ki smo mu dandanes priča, nas verjetno najbolj presunejo dogodki, v katerih so akterji nasilja – otroci. Otroci vojaki v Afriki in drugod, otroci dijaki in študentje v odnosu do sebi enakih. Pokoli na koledžih in v internatih. In se vprašamo, zakaj vendar otroci?! Pred mnogo leti, ko je neki neuravnovešenec v enemu od teksaških velikih mest s terase neke stavbe streljal ljudi kot zajce in jih pri tem veliko tudi ubil, je šlo za nekakšen sporadičen primer, ki je bil primerno obravnavan in zaključen. Kasneje je bilo takšnih primerov še nekaj in vsekakor velja omeniti tudi številne množične morilce, ki jih v ZDA ne manjka, toda v zadnjih letih je bilo primerov nasilja presenetljivo veliko prav v šolah. Toda če smo včasih govorili kvečjemu o tem, da je kak smrkavec iz šole prišel z razbitim nosom, da so mu pokradli frnikole ali vrgli torbo v potok, se danes (pri nas še niti ne toliko) dogaja, da gre za obračune s čisto pravim, na primer s strelnim orožjem. Da k temu doprinaša zakonodaja, ki njihovim staršev (zaradi nacionalne doktrine zagotavljanja osebne varnosti) omogoča nakup, posedovanje in nemoteno vzdrževanje orožja, ne bi smel dvomiti nihče. Odgovor na vprašanje, ali bosta “zaskrbljenost” in “pripravljenost na reševanje problematike tovrstnih tragedij” ameriških oblasti premaknila tudi kaj iz asortimana tradicionalnih ameriških vrednot ali pa bo šlo samo za površinske in gasilske ukrepe, pa je skoraj zagotovo znan že vnaprej.

O enem izmed izhodišč, ki jih imamo na voljo, torej pri holivudski produkciji, je potrebno povedati še nekaj. Da je filmska industrija eden od najbolj učinkovitih in znanih izvoznih produktov ZDA in da lahko kot tak čisto ponosno stoji ob strani kokakoli, McDonaldsu in kavbojkam Levis, ni nobenega dvoma. Še več, za razširjanje mita o ameriškem načinu življenja, odlični demokraciji ter urejeni, učinkoviti in nadvse odlični deželi je filmska mašinerija naredila več kot vsi ostali produkti skupaj. In ta mit je izjemno uspešen – naj smo priča še takim neumnostim, ekscesom, napakam, dvojnim merilom, korupciji ali čemur koli, o čemer lahko spričo dobrega delovanja medijskega stroja beremo iz dneva v dan, “zgodba o uspehu” vseeno ostaja “zgodba o uspehu”. In četudi vemo, da že okoli polovice Američanov živi v slabih razmerah, je tovarni mitov, Hollywoodu, uspelo že pred tem zgodbo o ZDA v našo zavest zasidrati tako močno, da je za marsikoga “Amerika” še vedno obljubljena dežela …

NEŠKODLJIVA PALICA DINAMITA

Za nazorno povezavo te mašinerije in teme o nasilju pa si v spomin prikličimo – risanke. Če pustimo Disneyja mirno spati in se ustavimo pri drugi partiji junakov, Tomu in Jerryju, bo bit povezanosti obeh področij jasna zelo kmalu.

Zabavne zgodbice o mišku in mačku, ki se sovražita in ljubita, predvsem pa si zelo izdatno nagajata, so se pojavile zgodaj po drugi svetovni vojni in kmalu osvojile otroška srca vsepovsod, kjer so jih vrteli. A poglejmo metamorfozo: maček Tom je bil v začetku malce omejen, simpatičen maček, ki je imel precej smole in mu je šel mišek dovolj na živce, da ga je stalno lovil okoli. Kar je za mačka in miš tudi običajno. Toda že po prvih desetih letih se je Tomova podoba precej spremenila – dobil je izrazitejšo mimiko in močne črne obrvi ter na trenutke nasploh izgledal zelo jezen, užaljen ali celo krvoločen. (V nekoliko manjši meri se je spreminjal tudi mišek Jerry.) V šestdesetih letih se je ta razvoj še nadaljeval, a lepo bi bilo, če bi vse ostalo samo pri izgledu in mimiki – tudi njune “igre” so postajale vedno bolj konkretne. V iskanju vedno novih in novih izraznih možnosti, pa tudi – kar ni zanemarljivo – prodajnih uspehov ustvarjalcem kmalu ni bilo več dovolj, da sta bila Tom in Jerry živalci, ki sta nekako tako tudi reagirali: mišek je mačka speljal na grablje, ki so ga udarila po nosu, ali pa je nanj naščuval psa, ki je mačka potem nagnal ali pa zvil v kroglo in zabrisal med smetnjake, v najhujšem primeru celo zabil v tla. Kasneje je še vedno simpatični mišek temu istemu mačku v usta porinil prižgano palico dinamita in v nekaj sekundah smo imeli priložnost videti, kaj se v takem primeru zgodi. Seveda eksplodirana palica dinamita ni smela imeti svojega običajnega učinka, torej dejstva, da bi dinamit mačka po koščkih razposlal po travniku, hiši in drevesnih vejah, ampak je morala igra potekati naprej. Torej je maček eksplozijo preživel (pri čemur smo se mu smejali, ker je bil narisan ves osmojen in zmeden, torej smešen) in ravno v tem je problem. Otroci, ki so z glasnim užitkom iz tedna v teden gledali te in takšne poteze, so skozi čas kaj lahko dobili občutek, da s takimi dejanji mačku, pa tudi človeku, sploh ne storiš nič žalega! Nasilje je tako v njihovi percepciji postalo podcenjeno, razvrednoteno, zbanalizirano na nivo igre, zabave, uličnega ravsa in upiranja starejšim. Kako naj torej otrok iz generacije, ki je rasla bolj s televizijo kot z očetom, nasilje vrednoti pravilno? Verjetno težko.

Nekako pred tremi desetletji, ko smo pri nas z zadržanim dihom in široko odprtimi očmi gledali Sandokanova junaštva, se je nekje v Bosni bojda zgodila tragedija, ki se je o njej tedaj precej govorilo in ki je zaradi svoje bizarnosti in zoba časa vse bolj podobna mitu, legendi. Po tej zgodbi naj bi materi, ki je pri kopanju vodnjaka očetu spuščala vedro, močno okrvavljeni sinček prišel povedat, da je “Sandokan ubil Marijano” (junakinja iz zgodbe), nakar je mati čisto šokirana stekla v hišo pogledat, kaj se je krvavega zgodilo hčerkici, pred tem pa izpustila težko vedro možu na glavo in ga s tem nehote ubila. Ali je to zgodba ali zgolj mit, je spričo časovne oddaljenosti vse manj jasno, toda sporočilo ne pušča dvomov – realnost se je v tem primeru prehudo pomešala z navidezno realnostjo.

NEBOGLJEN DOMA

In še en primer je sila simptomatičen. Gre za čisto pravo holivudsko klasiko z naslovom “Sam doma”. Zgodbo bržčas poznamo vsi – od staršev pozabljeni sinček brani sebe in dom pred dvema nepridipravoma. Film je prava razgrnitev ameriških klišejev v najboljši maniri in prikazuje osamljenost, izgubljenost, nemoč, obramba doma, kaznovanje prestopnikov, pa tudi iznajdljivost, izvirnost in celo podjetnost, vse skupaj zapakirano dovolj prepričljivo in čisto simpatično za priljubljenost in velik uspeh filma – če le ne pomislimo malce globlje. S fantičem vsekakor sočustvujemo (med drugim tudi zato, ker SAMI prav tako nimamo dovolj ne časa ne pozornosti za svoje otroke! – scenaristi ničesar ne prepuščajo slučaju!) in čisto gladko spregledamo dejstvo, da lopova pravzaprav želita samo krasti, ne pa malčka pokončati ali zažgati hišo, sta pa s strani mulca zato deležna takšnih nasilnih potez, da se sicer vprašamo, kako je mogoče, da si jih tak fantič sploh izmisli, le malokdo pa pomisli, da bi taisti bistri pobič kaj lahko prišel tudi na idejo, da iz hiše pobegne, steče k sosedom in prikliče policijo. Toda tega ne napravi, saj bi bili potem brez zgodbe in kupa dolarjev, ki jih je film prinesel. Kajti obramba domačega ognjišča je za Američane ena najvišjih vrednot, in četudi je fantič nebogljen, iz hiše seveda ne sme pobegniti, ampak jo mora kot pravi Američan braniti do zadnjega! Druga težava, kar se prikazovanja nasilja tiče, je v tem, da zgodba ne more trajati dvajset minut, kar bi bilo čisto zadosti, ampak debelo uro in pol, kolikor je norma, zato so si morali scenaristi izmisliti še cel kup “čimbolj simpatičnih” načinov, kako odvrniti nepridiprave, res celo plejado. Enega od vrhuncev neokusnosti tako lahko vidimo v sceni, kjer nepridiprav z razširjenimi nogami drči naravnost proti nekemu drogu, ob kateremu si bo nedvomno pošteno razbil svojo moškost. Da bi skrčil ali premaknil noge, se seveda ne sme zgoditi, ker bi potem izpadel poglavitni nauk – ker nikakor nisi sposoben odnehati s svojim barabinskim početjem, boš kaznovan tudi tako, da boš izgubil jajca. In to v filmu za otroke.

Da so zaradi uspešnosti filma kasneje napravili še dve nadaljevanji, za kateri si je bilo potrebno izmisliti še veliko več “iznajdljivosti, premetenosti, vztrajnosti in odločnosti”, nakar sta filma že domala bizarna, je odveč razpredati. Vprašanje pa se postavlja, kaj bi pokazali v primeru, če bi fantič našel očetovo puško – ali bi morda zvito počakal, da se lopova postavita v isto vrsto, ter ju pokončal kar z eno kroglo skozi obe glavi? Nemara res, kajti varčnost in učinkovitost prav tako spadata med cenjene ameriške vrednote!

RAZIŠČIMO VZGIBE!

Da smo pri vsem skupaj priča tipičnim ameriškim dvojnim merilom, tudi ni dvoma. Svojo deželo branijo, kot da bi bili kdajkoli v zgodovini v resnici napadeni, pri “posredovanjih” v tujini pa so nasilni kot vsi drugi osvajalci v zgodovini. Učinkovitost vojske ima pri tem prednost pred moralo. Višji cilj opravičuje sredstvo. Ali sta dve stolpnici v New Yorku morali pasti ravno zaradi teh “višjih ciljev”, ki jih Amerika potrebuje za razširjanje hegemonije, ali ne, bo pokazal čas, vsekakor pa ima stranski opazovalec v ustih lahko samo slab okus. In tako nasilje še naprej rojeva nasilje. V zadnjem času v Koreji, kjer se dva soseda nista mogla stepsti, ne da bi Američani “ponudili pomoč” in nemudoma prav tam sklicali vojaške vaje. Še drugače to v globalnem smislu poteka v obliki genocida (Kongo, Sudan in tudi drugje), do katerega vedno pride zaradi “višjih ciljev”, v osebnem smislu pa zaradi notranjih vzgibov, ki so povečini premalo znani in neraziskani, ki pa privrejo na dan in potem lahko beremo o početju krutih morilcev, kot sta na primer Patrice Alegre v Franciji in Silvo Plut pri nas. Pri obeh je šlo na nek način za “višje cilje” ali pa za “najgloblje vzgibe”, kar nam je ljubše, pri slednjem pa je podrobnejši študij odnosov z žrtvami pokazal, da so v njem nezavedno izkopale tisto najslabše, kar se nahaja v njem – in to plačale z mučenjem in na koncu s smrtjo. Toda preučevanje, onemogočanje in kaznovanje posameznikov je eno, raziskovanje premikov v zavesti množic pa nekaj čisto drugega. In pri odkrivanju vzrokov za morije na ameriških šolah se ne bi smeli zadovoljiti samo z montažo kamer za nadzor dogajanja, ampak sprejeti korenite ukrepe. Pri nas, kjer je “Amerika” pred stoletjem ali malo manj še pomenila hrepenenje, danes pa v njej vidimo sodelavca in vzor, pa lahko opazujemo, kako se “ameriški način življenja” počasi, a nezadržno širi tudi k nam, zato ne bi škodilo, če bi tem premikom že vnaprej namenili veliko pozornosti. Preden bo prepozno, seveda.

Avtor: Bern Jurečič
www.astrology.si

foto: coe.int

Oglas