Ob besedi »partnerski odnos« pogosto pomislim na medsebojno spoštovanje in razumevanje. Ne mislim na spoštovanje in razumevanje kadar je v vezi vse lepo in prav. V mislih imam predvsem spoštovanje in razumevanje, kadar nastopi konflikt, torej pokloniti razumevanje drug drugemu tudi takrat, kadar smo prizadeti ali ranjeni. Slednje pa zahteva veliko stopnjo zrelosti, vendar na ta način drug drugemu damo možnost osebnega razvoja. Obstaja pa tudi velika verjetnost, da lahko na ta način drug drugega tudi »spreobrnemo«. Morda se beseda »spreobrniti« sliši grobo, ampak kakorkoli obračamo besede in kakorkoli poskušamo razmišljati in vklapljati obrambne mehanizme, velika večina ljudi poskuša druge spreminjati na različne možne načine. Ne poznam nikogar, ki tega ne bi počel, prav tako ne poznam nikogar, ki bi ga pri partnerju ali pri osebi, ki mu je blizu, nič ne motilo. Tisti redki, razsvetljeni (nrp. Buda, Jezus…) so sicer delovali brez ega in so posebna kategorija. Tisti niso niti potrebovali in niti želeli…
Pri drugih poskušamo doseči spremembe na različne načine: z verbalnim ali fizičnim nasiljem, z molkom, z navidezno brezbrižnostjo, z ignoriranjem, neupoštevanjem partnerja kot enakovrednega, s poniževanjem, z ne-vključevanjem v svoje načrte, z ne-obveščanjem o svojih namerah, s vplivanjem na slabo vest, umikanjem odgovornostim idr..
Kadar želimo partnerja spreminjati, mu na ta način ne dopustimo, da bi bil, kar v resnici je. Temu sledi upiranje in prepiranje. Kadar se eden izmed partnerjev v vezi noče spremeniti (spremeniti sliko o partnerju), je ta zveza obsojena na propad. Dokler bomo od partnerja pričakovali, da deluje po naši sliki idealnega partnerja, bomo zapadali v večne konfliktne situacije, ki pa sicer lahko vodijo do doseganja harmonije v sebi, ampak le v primeru, če dovolimo, da se ta slika razblini.
In dobro vemo, da vsi to sliko o partnerju nosimo globoko v sebi, ker če le tega ne bi imeli, bi sprejeli vsako osebo v svoj intimni prostor. Tako pa izbiramo. Izbiramo pa po naši »sliki o partnerju«.
Tudi dr. Zoran Milivojević pravi, da je medsebojno razumevanje zelo pomemben aspekt kvalitetnega ljubezenskega odnosa. Razumeti nekoga, pomeni spoznati njegov način doživljanja sebe, drugih in sveta.
Prepiri so sestavni del skoraj vsakega zakona , saj so v vsakem zakonu zapleteni in prepleteni odnosi. Kvaliteta zakonskega prepira je močno odvisna od kvalitete zakonske komunikacije, pravi Brajša (1986). Zakonski prepir lahko razumemo kot eno od oblik medsebojnega komuniciranja zakonskih partnerjev. Kvaliteten zakonski prepir bi lahko označili kot uspešno uporabljanje besede v ravnanju z zakonskim konfliktom. Slabega bi pa lahko opisali kot napačno uporabljanje besed ali celo njihovo pomanjkanje.
Kako torej se prepirati, če so partnerski prepiri naša stalnica? Malo sem pobrskala po literaturi in zasledila, da Johnson (1994) opisuje, da se je pri prepiru potrebno držati določenih pravil:
· Kadar se srečni pari prepirajo, se držijo pravil.
· Srečni pari skrbijo bolj za zdravost svojega odnosa, kot za zmago v prepiru.
· Kadar se ni vredno prepirati, se srečni zakonci pripravijo do tega, da se umaknejo.
· Če naj bo par srečen, je bistvenega pomena, da partnerja vidita drug drugega in vsak samega sebe v enakopravni vlogi, ne glede na to, kako ju vidijo drugi.
· Srečni pari ne dajejo duška svoji jezi.
· Kadar se srečna zakonca ne moreta dogovoriti, kako rešiti problem, se jima uspe vsaj deloma strinjati o tem, v čem problem je.
· Kadar se ni mogoče strinjati, je pomembno poskusiti razumeti drug drugega.
· Kadar kompromis ni mogoč, srečni pari poskrbijo, da imata oba partnerja vsaj nekaj besede pri tem, kako se bo zadeva rešila.
· Kadar se spor razreši v smislu tega, kaj je najbolje za naju, in ne tega, kaj je najbolje zame, sta na koncu oba partnerja srečna.
· Srečno poročeni zakonci verjamejo v zmožnost priznavanja, vsaj samemu sebi, da lahko tudi nimajo prav.
Čeprav so konflikti pogosto boleči in povzročajo čustvene napetosti v komuniciranju in odnosu, pa niso vedno nekaj slabega. Še več, konflikt, ki ga znamo dobro razrešiti, lahko pomembno prispeva k izboljšanju kakovosti odnosa. Trenholm in Jensen navajata tri pozitivne značilnosti konfliktov (2000):
· poudarjajo soodvisnost med partnerji: konflikt je socialno dejanje, vedno je vezan na usklajevanje življenj, vedenj, odnosov z drugimi, zato opozarja vse vpletene na povezanost življenj, na to, da so soodvisni drug od drugega;
· signalizirajo potrebo po spremembi: konflikt je priložnost za redefiniranje in razvoj odnosa. Čeprav ponavljanje konfliktov opozarja na problematičnost odnosa, prepir še ne pomeni, da je odnos pred razpadom ali da stagnira. Če uspešno upravljamo s konflikti in jih rešujemo, se odnos pogosto okrepi, partnerji se čutijo bližje drug drugemu;
· dopuščajo diagnozo problemov: mnogo ljudi raje zanika probleme, kot da bi jih priznali.
Odkrit konflikt nam ponuja informacije o medsebojnih potrebah in pričakovanjih partnerjev. Predstavlja lahko tudi varnostni ventil, ki omogoča, da težave ne izbruhnejo premočno. Odnosi, v katerih ni konfliktov, niso naravni. Zato je potiskanje in prikrivanje konfliktov za odnos bolj problematično kot soočanje z njimi.
