Prisotnost je nekaj, kar vsebuje vse, čisto vse, od najmanjšega niča, do največjega pojava. Vsi se nekje zatikamo, v vseh je delček prisotnosti, ki je ne sprejemamo, če ne, nebi bili več tukaj. Obstaja sicer čista prisotnost, razsvetljena v telesu, avatar, razsvetljenec, iniciant druge, tretje ali višje stopnje, a tudi ta je tukaj, da lahko skozi telesno resničnost prepozna globlji nivo tega, zaradi česar je tu, na Zemlji.
V tej dvojnosti, ki nam je ponujena v upravo, je namreč z veliko jasnostjo videti nasprotja in ravno nasprotja so ta, zaradi katerih smo tu, na Zemlji.
Preden se seveda gremo učit o nasprotjih, se je dobro pozanimati, kaj se učiti. In s tem nam na zelo dober način postreže življenje samo, le izbrati moramo. Ko izberemo se je dobro pozanimati, kako se to učiti in ko vemo kako se učiti, se je najprej potrebno vedeti kako se odučiti, ker če se ne vemo odučiti, kako pa se bomo lahko učili nečesa novega, ki nas pelje še globlje v zaznavo tega, kar smo se prišli naučit.
Če ne vemo izpustiti žalosti, pod katero se nahaja jeza, kako se torej učiti o jezi, če je ne vemo prepoznati. Ko se jo seveda naučimo prepoznati. Lahko začnemo delati na jezi. Če pa ne, pa se lahko vrtimo v neskončnem začaranem krogu žalosti, in ne vemo ven.
Dobro je vedeti, da se v nekem določenem življenju učimo o npr. jezi, ker če ne, nas to lahko pripelje do roba razumevanja tega zakaj smo tu, to pa nas lahko hkrati pahne še globlje v jezo. A če tega na globokem nivoju ne prepoznavamo kot učitelja, nas kaj hitro zapopade še večja jeza, itn.
Vendar pa je zelo pomembno, se naučiti kako to jezo izpustiti, se ne navezati nanjo, kajti če ne, potem se samo vrtimo v prepoznavanju in izražanju jeze.
Ključ v življenju je izpuščanje in prav zaradi tega imamo toliko težav. Zelo malo krat nas namreč naučijo, da je pomembno izpuščati, to kar je naučeno in dovoliti, da nas življenje samo nauči. Za to je narava poskrbela čudovito. Otrok zapusti mamino telo, ko je pripravljen in mama se lahko upira. Če ne pride, do tega, da bi otrok zapustil telo, bo najverjetneje umrl. Če pa se mama prepusti toku njenega telesa, pa bo otrok samostojno zapustil.
Podobno je povsod. Pri odraščanju, če mama ne izpusti otroka, bo ta najverjetneje preveč navezan in ne bo mogel samostojno nadaljevati svoje poti. Če ne zapustimo službe, ko ugotovimo, da v njej več ni izziva za nas, bomo izgoreli, zamorjeni. Če letalo ne pristane, ko pride do konca poti, ga k temu prisili gravitacija.
Zelo pomembno se je naučiti v življenju, kako se odučiti, da morajo stvari biti statične, negibne. Če človek ne raste, ga na to opomni naravni cikel njegovega življenja, ki ga prehitro obrne k sebi, kjer lahko izkusi bolezen, bolečino, obolenje, kjer dobi priložnost, da je čas za rast.
V medicini, če človek ne zraste po bolezni, se mu obolenje ponovi, morda mora zamenjati organ z nekom drugim, ki je prišel po evolucijski lestvici tja, kjer bi mogel biti sam in dobi ponovno priložnost, da se vključi v cikel evolucije in predeluje od tam naprej.
