Prepoznavanje prisotnosti

OGLAS

Ljudje vstajamo ves čas, razlika je samo v tem kako vstajamo. Nekateri se prevračamo, drugi počasi delamo vzgibe, tretji spet se sprenevedamo. Razlika je ravno v tem kako vstajamo. V življenju je vstajanje ena najpomembnejši stvari, kajti če ne vemo, kakšen je naš lasten način vstajanja, se kaj hitro prisilimo in počnemo stvari na način, kot si to želijo drugi in takrat, no takrat, nas kaj hitro zanese in začnemo siliti.

Težava s siljenjem je namreč ta, da nihče ni rad posiljen, kajti če ga silimo v nekaj, se kaj hitro zgodi, da ga posilimo in to ni najbolj zaželena poza v naših življenjih. Takrat se noben ne počuti dobro, razen, ko sam sebe prepriča, da je to dobro, da je naglica dobra in da bo tako stvar hitreje narejena. A tudi to izvira od nikoder.
V življenju obstaja samo lastna hitrost, ki je pač takšna, kakršna je, vse druge so nam ne lastne. In če začnemo hoditi po poti hitrosti drugih, se bodisi posilimo s hitrostjo drugih ljudi ali pa z njihovo počasnostjo. In zakaj je to pomembno?

Vsak od nas ima svojo lastno prisotnost, ki se odziva na svoj lasten način, dokler seveda ne prepozna, da hitrost sploh ni važna. Prisotnost, ki jo človek čuti okoli sebe je pač takšna, kakršna je. V začetku, ko ne prepozna, ko nima dovolj znanja znotraj sebe glede odnosov, pojavov in stvari, se pač na to odziva v skladu s svojimi naučenimi vzorci obnašanj, potem pa skozi življenje, postopoma, postopoma prepoznava, se uči in stvari postanejo lažje, manj otipljive,

OGLAS

To lahko vidimo v sto tisoče primerov. Eden dobrih je na primer ljubezen, ko mogoče mislimo, da bi morali karkoli narediti hitreje ali počasneje, ali pri kuhanju, ribičiji, lovljenju živali…

Naš je um je lahko velik šaljivec, ki nas vlači sem in tja. Hoče nas prisiliti, da mislimo, da je potrebno nekaj storiti hitreje ali počasneje kot to v resnici čutimo. In dokler se mu prepuščamo, mu dovolimo, da on vodi naše življenje, smo pač podvrženi hitrostnim nihanjem.

Ko pa se naš občutek za hitrost ustali in začnemo zaupati svojemu lastnemu občutku za hitrost, tako, da ne poslušamo prijateljic ali prijateljev, ko zapuščajo seminarje, dogodke, ko prehitro vzamejo hrano iz ognja, pa začnemo vedno bolj videti. Videnje je enako vedenje, a le če je izpolnjen pogoj, da je naša notranja hitrost enaka naši zunanji hitrosti.

Če pa se preveč predajamo zunanji potrebi, torej tudi razmišljanju uma, pa naš občutek za hitrost dokaj hitro zatemni.

Prisotnost torej ni nekaj vesoljskega, neka vesoljska beseda, ki jo je zelo težko razumeti. Je preprost vsakdanji pojav in njen namen je prepoznati sebe, torej ona hoče prepoznati sebe. A to je nemogoče, če smo prehitri ali prepočasni, saj takrat ne more videti, kako se giblje sama in kaj ji je ljubo.

Vsaka prisotnost ima namreč svoje stvari, ki so ji ljube in vsaka prisotnost se odziva na svoj lasten način. Če želimo ta način prepoznati, se je potrebno podati na potovanje prepoznavanja lastne prisotnosti. To lahko počnemo samo tako, da v mirni budnosti čakamo, kako se bo odzvala in med vsem tem se bomo tudi naučili, da ni nič narobe, če odreagira, kot pač odreagira, saj je to njena narava.

Do dokončne, ultimativne prepoznava njene narave pa pridemo tako, da pademo v popolno notranje ravnovesje, srednjo pot. Da, zato je pomembna srednja pot, kajti ta nam kaže pot ravnovesja. A ne katerega koli ravnovesja. Kaže nam pot ravnovesja, tako zunaj, kot znotraj.