“Manj strahu, več upanja; manj javkanja, več dihanja; Govorite se manj, povejte več; Sovražite manj, ljubi več; In vse dobre stvari so vaše.”~ Švedski pregovor
Najbrž ste že kdaj v življenju srečali osebo, ki je govorila kot »navita«. Priznam, da jaz kar nekajkrat. In spol pri tem ni imel nobene vloge. V bistvu sem se na to nekako že navadila, se pa včasih še vedno zgodi, da me takšno govoričenje zelo moti in dolgočasi, saj je vsebinsko zelo prazno, čeprav je povedano veliko in celo na precej glasen način. In kar je najbolj zanimivo, se te osebe kar ne morejo in ne morejo ustaviti. Pravzaprav jim sploh ni pomembno ali jih poslušamo in ali bi jim želeli kaj odgovoriti, pripomniti. Včasih imam občutek, da mi bo ob vsej tej intenziteti razneslo glavo.
Včasih sem bila še presenečena pa tudi kdaj razdražena. Da lahko govoriš in govoriš in celo tako glasno, besede pa so lahko tako prazne. Tudi kakšni predavatelji v tem niso izjema. Mogoče poznate citat iz Ralph Walda Emersona:
“Kar počnete govori tako glasno, da ne slišim, kaj pravite.” ~ Ralph Waldo Emerson
No, tako nekako se kdaj počutim tudi sama. Slišim kaj govorijo, vendar ne morem razumeti besed, ki jih povedo. Kljub temu, da razumem njihov jezik, pa ne razumem njih, ker ničesar ne povedo.
Vsi kdaj počnemo to. Velikokrat se pogovarjamo in pogovarjamo, ne da bi kaj povedali. Mogoče zato, ker potrebujemo občutek, da smo slišani in da ljudje potrdijo naš obstoj in prisotnost. Ampak, ali je to pravi način? Ali ne bi bilo pametneje govoriti manj in povedati več, medtem ko se hkrati potopimo v trenutke tišine in jim preprosto dovolimo, da samo so?
“Modri ljudje govorijo, ker imajo kaj povedati; neumni, ker morajo nekaj reči. “~ Plato
Pogosto se pogovarjamo zato, da ne bi molčali, ker mislimo, da je tišina nekaj, česar se je potrebno sramovati, nekaj česar se je potrebno izogibati. Mislimo, da če smo tiho in če ničesar ne komentiramo, smo potem neumni. Ampak ni tako. Nič ni narobe s tišino in ni se ji potrebno izogibati. Prav tako ne boste izpadli neumni, če kakšne stvari ne komentirate. Ni potrebno vedno in povsod iskati priložnost, da lahko povedano komentirate.
“Rečeno je bilo, da obstaja prostor med palicami, ki držijo tigra. Da obstaja tišina med notami, ki naredijo glasbo. Odsotnost tišine, ali “vrzeli”, ali tega prostora med našimi mislimi, da je ustvarjeno vse, vključno z lastno blaženostjo. “- Wayne Dyer
MODROST TIŠINE: UČITI SE GOVORITI MANJ IN POVEDATI VEČ
Tišina je dragoceno darilo. Prostor med našimi besedami, je tisti kjer najdemo sebe. Ko naš um molči, ko ni misli in besed, ki jih je treba izreči, takrat lahko slišimo, kako naše srce komunicira z nami. Lahko slišimo lastno dušo in lastno intuicijo.
Ko si dovolimo molčati , vdihniti in izdahniti, brez, da se silimo povedati neko besedo ali misliti kakšno misel, takrat lahko slišimo naš notranji glas, naše srce in našo intuicijo. Takrat lahko izkusimo lastno božanstvo, lastno lepoto in popolnost.
Več sem se naučila, kadar sem bila tiho, in kadar tišino sprejemam, kot pa od nenehnega razmišljanja in govorjenja. Tišina je moj največji učitelj, je šepetanje mojem ušesu. Pomaga mi spoznati stvari, ki jih ne morem odkriti nikjer drugje.
“Tišina je spanje, ki hrani modrost.” ~ Francis Bacon
Eden izmed razlogov, zakaj je tako veliko ljudi pod stresom, je morda tudi ta, da še ne znajo utišati svojih misli in sprejeti tišine. Še vedno se nismo naučili ceniti in videti vrednosti ter modrosti, ki izhaja iz tišine (molka).
Nihče ne pravi, da moraš neprestano razmišljati in se pogovarjati v nedogled. Kdo pravi, da ni prav imeti trenutkov, ko preprosto nimaš kaj povedati? In zakaj mislite, da morate čebljati, četudi nimate kaj pomembnega za povedati?
“Tisti, ki ne zna molčati, ne bo znal govoriti.” – Ausonius
Naučite se manj govoriti in več povedati. Kadar uporabljate besede, jih uporabite takrat, ko bodo komu osvetlile dan in takrat, ko bodo ljudi naučile nekaj dragocenega. Ne uporabljajte besed samo zato, ker jih pač uporabljate. Uporabite jih, ker imate kaj za povedati.
