Četudi si rečemo »Nikoli ne bom tak, kot moji starši!«, se to vendarle zgodi.
Tokrat je k meni na soulwork oziroma reality shifting seanso prišla Katja. Požrtvovalna mama treh otrok, poročena z alkoholikom, zaposlena v redni službi na vodstveni poziciji.
»Ne morem več,« so bile njene prve besede »doma imamo takšen pekel!« Povedala mi je, kako jo duši domača situacija, kako je mož verbalno nasilen pod vplivom alkohola in kako otroci trepetajo, kdaj in v kakšnem stanju bo prišel nazaj domov. Katja ne ve več, kaj naj naredi – če je prijazna in ustrežljiva, ni v redu, če se upre in postavi zase, pa tudi ne!
Najbolj pa jo boli, da otroci opazujejo in poslušajo te prepire in bolj, kot odraščajo, bolj so tudi oni deležni direktnih napadov jeze. Katja je izgubljena v strahu, žalosti in jezi, za katere pravi, da jo dobesedno dušijo (in njen vrat je resnično obarvan rdeče, česar se Katja niti ne zaveda).
Skozi soulwork seanso je Katja spoznala, kako se z možem pravzaprav borita za vlogo žrtve. Tekmujeta, kdo je večja žrtev – mož s pitjem in kako je ubogi, Katja pa s samopožrtvovalnostjo brez meja do izgorelosti. Tako hoče vsak na svoj način dokazati, da je on tisti, ki si zasluži priznanje in pozornost. Ob tem je Katji kar naenkrat postalo jasno, da so tudi njuni otroci že pričeli z izsiljevanjem pozornosti in ljubezni prav z igranjem žrtve. Otroci so pri sebi zaključili, da če to počnejo pametni in veliki odrasli, to sigurno deluje – drugače tega ne bi počeli! Hmmm. Katja se zresni: »O moj bog, vzgajava kopico novih žrtev!«
S Katjo sva skozi nadaljnje raziskovanje v njenem ranjenem srcu našli majhno deklico, staro 3 leta, lačno ljubezni in očetove topline – očeta namreč nikoli ni spoznala, ker je padel kot partizan malo preden se je Katja rodila. Njeno otroštvo pa je zaznamovala izredno delovna in čustveno hladna mati ter očim alkoholik. Ker je Katja v seansi uvidela popolnoma novo perspektivo družinske situacije ter se uspela povezati z majhno deklico v sebi, jo potolažiti in ji dati lastno materinsko ljubezen, odrasle Katje ni več gnala lakota po ljubezni in naklonjenosti alkoholičnega moža, ampak je lahko postala bolj mirna, sproščena in neodvisna ženska, kar je avtomatično pritegnilo pozornost in naklonjenost njenega moža.
Moj komentar:
Izven sebe ne moremo najti nečesa, kar nam znotraj primanjkuje, vendar to vsakodnevno nezavedno počnemo – vsi, brez izjeme. Ko potem »ljubimo« iz primanjkljaja in se borimo za tisti drobni košček ljubezni, ki ga nikoli ne dobimo, se naša nezavedna lakota še povečuje in utrjuje. Ko pa zapolnimo to praznino in ljubimo iz Izvora (polnosti srca), šele takrat se nam še več tega tudi vrača. Takšna ljubezen se tudi nikoli ne iztroši in nas ne izčrpa, kajti njen izvor je v Viru.
Otroci nas konstantno opazujejo, kaj je »normalno« partnerstvo, kaj je »normalno« družinsko življenje in se te »normalnosti« nezavedno tudi naučijo – kot smo se mi. Zato nam bodo naši otroci zamerili podobne stvari, kot jih mi zamerimo svojim staršem. Predelovali bodo podobne situacije in čustva, kot jih moramo mi, ker so podedovali svoj družinski zapis, kot mi.
Zato imamo dvojno motivacijo – na sebi ne delamo samo zase, ampak tudi za svoje otroke, da bi jim lahko predali čim bolj koristne družinske vzorce, ki jih bodo podpirali v njihovem življenju. Tudi ko nas ne bo več.
