Ljubezen do sebe in samosprejemanje

OGLAS

Dokler v svoje telo trpamo nezdravo hrano, se nimamo niti toliko radi, da bi v svoje telo dali nekaj zdravega

Občutek, da ste vredni, zaželeni, sprejeti, lahko zraste samo v vaši zavesti.
Začnite sejati semena – začnite govoriti sebi, da ste ljubljeni otrok vesolja.

Ko sem se učila ljubezni do sebe, sem prebirala knjigo Moč je v tebi. Bila sem v obdobju, ko so se vrstile nosečnosti ena za drugo, dojenje, smeh in jok otrok, objemčki, poljubčki, vstajanje ponoči, zobki, umazane ritke, previjanje … In takrat sem imela čas, da sem brala. V tišini sem dojila in uspavala Anjo in poleg brala. Poglavje o jezi govori:

• Zakaj si nenehno izbiram jezo?
• Kaj počnem, da kar naprej ustvarjam situacije, ki me jezijo?
• Je to edini možni način odziva na življenje?
• Si tega želim?
• Koga še vedno kaznujem? Ali ljubim?
• Zakaj si želim biti v tem stanju?
• Kaj verjamem, da mi povzroča vse te frustracije?
• Kaj oddajam, kar sproža v drugih potrebo, da bi me razjezili?

Opazujte, na kaj se večino časa osredotočate. Sedite pred ogledalo za kakih deset minut in se glejte. Vprašajte se: »Kdo si? Kaj hočeš? Kaj te osrečuje? Kaj lahko storim, da te osrečim?«

OGLAS

V tej knjigi sem tudi prebrala, da si začnimo pred ogledalom govoriti: »Rada se imam in se cenim.« Ker je bila najmlajša hčerka Anja včasih sredi noči zelo glasna, sem jo tolažila in nosila po stanovanju. Seveda so mi svetovali, naj jo pustim jokati, da si širi pljuča, da jo bo že minilo … nimam srca za to. Hčerko sem nosila iz spalnice, preko predsobe, kjer je ogledalo v dnevno sobo in nazaj mimo ogledala v spalnico. Vsakič, ko sem šla mimo ogledala, sem si ponovila: »Rada se imam in se cenim. Rada se imam in se cenim. Rada se imam in se cenim. Rada se imam in se cenim …« Ponovila sem si neštetokrat, da se imam rada in se cenim. Sčasoma je nova resnica zdrsnila v podzavest; zavestni um je nehal protestirati …

Pa še to – ko sem nosila hčerko po stanovanju, bi lahko izbrala drugačne misli: »Za vse sem sama … otrok se dere, jaz pa jo moram tolažiti … mož brezskrbno spi … njemu je lahko … uboga jaz … zjutraj bom imela podočnjake …, kako bom zmogla jutri … kaj vse moram jutri narediti … spet bom neprespana …«

Izbiram lahko misli, ki me podprejo in gradijo, ali pa izberem misli, ki me rušijo. Vedno imam izbiro!

Ko se človek zave, da je ključ do lepih vibracij v telesu prav ljubezen do sebe, samo-sprejemanje in samozaupanje, in ko začne delati na tem, se vse uredi.

Samozaupanje, samozavest in ljubezen do sebe nimajo povezave z zunanjim svetom – vse je v našem srcu. Res pa je, da je za to, da bi zgradili samozaupanje in samozavest, potrebno delo na sebi.

Več v knjigi Ko ima življenje žur

Mnogi se izgubijo v iskanju ljubezni.

Menjajo partnerje in upajo, da bodo našli ljubezen. Iščejo jo zunaj sebe in mogoče pomešajo seks in ljubezen. Tak človek, ki išče zunaj sebe, bo vedno našel partnerja, ki mu osvetli rane. Spolno dejanje brez ljubezni je samo še ena oblika športne dejavnosti.
Rada primerjam križev pot – Kristusovo trpljenje s potjo vsakega človeka. Staro mora umreti, da se lahko začne novo življenje. Oklepamo se varnosti, čeprav nismo srečni in zadovoljni – oklepamo se poznanega – oklepamo se križa.
Moji otroci imajo papagaja. Ta papagaj je vajen kletke – to je njegova varnost, svet zunaj mu je tuj in neznan. Ko ga spustijo iz kletke, se v najkrajšem času želi vrniti v svoj varen svet – življenje v kletki.

Prav taki smo ljudje – prave svobode sploh ne poznamo, ker je svet, v katerem živimo, »varen«, pa čeprav nismo svobodni – čeprav nismo zadovoljni.

Ko se človek zave, da je več kot samo telo, da je rojen, da svetu doda vrednost, se vse spremeni. Ko se zavemo, da smo duhovna bitja, ki nas vodi božanska inteligenca, se vse spremeni; ko sprejmemo dejstvo, da smo duša s telesom in smo veličastni, se pogled na življenje spremeni. Takrat dovoljujemo, da nas tok življenja odnese tja, kjer je za nas najbolje.

Ljubezen do partnerja naj bi bil ples dveh samostojnih ljudi, ki se ne opirata eden na drugega kot dva pijanca. Ko je človek poln ljubezni, tako do sebe kot do vsega stvarstva, je tako kot polna steklenica, v katero se lahko doda samo barva ali začimba. Ko si poln ljubezni, ne potrebuješ drugega človeka, da te polni, lepo pa je, ko se tvoj notranji svet obarva v mavrične barve.

Ko sta v odnosu dva človeka, ki najprej ljubita sebe, lahko ljubita tudi eden drugega in to svojo ljubezen zlivata na svet okoli sebe. Vse teče. Enostavno je premakniti vozilo, ki se že premika – z malo pospeška gre samo še hitreje.