Mali coniunctio

OGLAS

Alkimisti so razlikovali med velikim in malim coniunctiom. Ko je dal alkimist v retorto dve nasprotji, toplo in hladno, duha in telo, očeta in mater, se je lahko prikazala omenjena slika poroke kralja in kraljice, lahko pa se je tudi zgodil t. i. mali coniunctio in pri njem se moramo tudi malce pomuditi. Mali coniunctio se je imenoval tudi »monstrum«, pošast, spaka, ki je morala potem umreti, kar je pomenilo, da coniunctio ni uspel. Nastopil je t. i. mortificatio (usmrtitev), ki mu je sledil putrefactio (razkroj, razpadanje) in proces se je lahko spet na novo začel. Kasneje je alkimist znova poskusil združiti nasprotja.

Slušateljica: Ali gre v tem primeru lahko tudi za ponovno inkarnacijo, in sicer v smislu, če se nečesa nisi naučil zdaj, se boš pa naslednjič in se moraš zato še enkrat roditi?

Matjaž: To je zelo vabljiv način razmišljanja … A vsekakor se to dogaja tudi že v tem življenju. Najbolj očiten primer so medčloveški odnosi, kjer se nasprotja najbolj jasno demonstrirajo, ampak to je samo zunanja raven. Morda se nam na primer zdi, da ima eden od udeležencev v odnosu poudarjen bolj razum, drugi pa čustva. Ampak to je samo projekcija. Če gledamo tako, da je drugi samo razumski, jaz sem pa samo čustven oziroma obratno, potem postanemo zelo odvisni od takšne pavšalne razdelitve, kajti v podzavesti so potem naša čustva zanikana. Jaz naj bi bil ta, ki zagotavlja čustva. Vendar, zapomnimo si, da smo vedno duhovno-psihološka celota vseh štirih funkcij, in sicer s to edino medsebojno razliko, da nekatere uporabljamo bolj zavestno, druge pa bolj podzavestno oziroma nezavedno. Če hočemo proizvesti kamen, moramo združiti oboje, razum in čustva; tisto, kar je pametno, in tisto, kar veli srce, za katerega se pogosto zdi, da nam nekaj nalaga popolnoma iracionalno. 

OGLAS

Slušateljica: Srce ima vedno svojo resnico – in včasih to res pomeni slediti samotni poti, vse dokler zavest ni sposobna preseči »zemeljskih omejitev«, na primer v obliki lastnih kreacij določenih resnic.

Matjaž: Resnica, ki jo pozna in uveljavlja »srce«, je predvsem duhovna. In mislim, da imate prav glede izkušnje samote – dejansko je včasih potrebna  in v njej se dogajajo oziroma uresničujejo prav duhovna spoznanja.

Slušatelj: Kako je možno, da razum projiciramo na druge?

Matjaž: Vse projekcije se dogajajo v osnovi iz tega razloga, ker je notranji konflikt prevelik. Ne moremo vzdržati, težko je pametno ravnati in hkrati ohraniti emocionalno zaobjetost in integriteto. Proces coniunctia je v alkimiji opisan precej dramatično in posebno. Najboljše, kar lahko naredimo, je to, da življenjski konflikt vzdržimo, ne da bi se morali hitro odzvati, ne da bi na primer morali na hitro oditi, ali pa denimo prekiniti določen odnos oz. dejavnost. Vzdržati in »nositi« življenjski konflikt je posebna izkušnja, ki je hkrati lepa in težka – in omenili ste radost, ki je pri tem procesu poseben individuacijski pojav.  To je znak, da se morda dogaja coniunctio oziroma se obeta, da se bo slej ali prej zagotovo zgodil.

Slušateljica: Je tudi ljubezen projekcija – torej, projekcija »z namenom«? Čeprav čutim, da obstaja nekaj podobnega človeški ljubezni, ki vse pojavno »ohranja skupaj«, včasih doživljam, da se pojavlja v obliki, ki je našemu umu težko razumljiva.

Matjaž: Eros je prav gotovo tisto pomembno arhetipsko lepilo, brez katerega se v medčloveških odnosih ne bi toliko trudili in si prizadevali za vse mogoče. Skratka, Eros ni samo »puščica«, temveč je tudi sila gravitacijskega privlaka, ki omogoča oziroma celo pogojuje, da se ukvarjamo z nečim, s čimer se morda sicer po zavestni in razumski poti nikakor ne bi, saj je lahko celo v nasprotju z našimi načeli, prepričanji in morda celo vrednotami.

Če je alkimist hotel, da bi coniunctio uspel, je moral prej precej časa izvajati drug proces: t. i. separatio ali ločevanje ali razdruževanje. Če nasprotja niso bila dovolj očiščena, potem je pripravljena precej gotova pot za mali coniunctio. Morda to lahko ponazorimo z naslednjo primerjavo: če glava ni dovolj dobro vedela, kaj je hotel razum in če na drugi strani tudi srce ni dobro vedelo, kaj čuti in svoja čustva utapljamo v razočaranjih in strupu iz preteklosti, potem ta nasprotja niso primerna za združevanje. Če pa so se vseeno združila, je nastal monstrosum ali pošast.

Trpljenje vedno nastaja tam, kjer se še dogaja mali coniunctio. Tega se ne smemo sramovati, vedno je v življenju nekje še lahko določeno trpljenje, pa četudi v minimalni in zelo kratkoročni obliki. V sanjah ali meditaciji se nam to na primer pokaže kot kadaver – to je zelo tipičen primer, kako se v duši slika oziroma upodablja mali coniunctio. Pojavlja se na primer truplo, ki ga v sanjah vlečemo za sabo. Truplo moramo v končni fazi izpustiti, da lahko odpade oziroma da ga lahko zakopljemo in odžalujemo nekaj, kar smo izgubili – morda celo že pred kar nekaj časa! Potrebna je pazljiva analiza, kaj simbolizira to truplo, da bi se lahko pričelo novo življenje.

Slušateljica: Da, če smo pošteni do sebe in gremo dovolj globoko v simboliko trupla, se počasi, kot da bi odpirali lupinice ruske babuške, morda lahko prikaže bistvo.

Matjaž: Luščenje ruske babuške je res lepa prispodoba za psihoanalitični proces separatia. Mogoče se je komu še kaj utrnilo; bi želel kdo povedati svojo izkušnjo?

Slušatelj: Kateremu elementu pa pripada kamen? Ognju, zemlji, vodi, zraku?

Matjaž: Hvala, da ste me spomnili na to. Lapis je povezan oziroma enačen s t. i. petim elementom ali kvintesenco (kar dobesedno pomeni »peta esenca«). V zahodni duhovnosti je pravzaprav pet elementov in ne štiri, kot bi morda zmotno mislili.

Slušatelj: Reče se mu tudi eter!

Matjaž: Velja, lahko ga imenujemo tudi tako. Izrazov za kamen modrosti je zelo veliko.

Slušatelj: Solutio.

Matjaž: Lahko tudi, vendar je to potemtakem posebni solutio. Skrivnostni peti element pa je nad vsemi štirimi elementi na zelo posebnem mestu. Je zunaj dimenzije, ker vsak od elementov ponazarja eno psihološko funkcijo: ogenj intuicijo, zemlja čutilnost, zrak razum, voda čustvovanje in so zato vsi v nekakšni običajni duhovno-psihološki dimenziji. Peti element pa nima več naboja moški – ženska in ne zanima ga noben od štirih elementov posebej. Jung ga je tesno povezoval z delovanjem transcendentne funkcije, ki naj bi bila odgovorna za spajanje nasprotij.  To ni več ena od psiholoških funkcij, temveč je odgovorna prav za spajanje nasprotij. Je nekaj, kar neprestano nastaja, in je lapis spoja med duhom in telesom, ki se poraja na podlagi stalnega alkimistovega truda.

–   – Matjaž Regovec: Psihoanalitična alkimija – uvod v simboliko in psihodinamiko transformacije , str. 183 – 190

Slika: Pixabay