Česa se nismo učili v šoli

OGLAS

Vsi smo hodili v šolo – eni raje, drugi bolj s težavo – pa vendar, v šolo je bilo treba hoditi. Tako so nam rekli, ko smo bili še majhni. Zakaj? Zato, so nam rekli, da se bomo kaj naučili, da bomo potem dobili službo, da bomo lahko preživeli. Pa je to resnica?

Če gledamo na življenje le kot na skupek let, ko najprej hodimo v šolo, potem v službo in na koncu gremo v pokoj, vmes najdemo partnerja, si kupimo avto, zgradimo hišo ali kupimo stanovanje,  se poročimo ali pa tudi ne, imamo otroke ali pa tudi ne, potem je to resnica.

Če pa gledamo na življenje kot na proces, skozi katerega rastemo in se učimo, to ni resnica. Namreč za tak način življenja nas v šoli sploh niso učili. Učili smo se računati, pisati, spoznavali smo svet, družbo in naravo, svoje likovne in pevske sposobnosti ter razgibavali svoje telo. Kaj pa medosebni človeški odnosi in kako poslušati sebe, slediti svojim željam in sanjam, da bomo živeli srečno in izpopolnjeno življenje? Tega se zares nismo nikoli učili.

OGLAS

Znanje o tem smo nabirali povsod naokoli – malo v družini, malo v družbi prijateljev, malo iz medijev, pač kjerkoli smo bili in karkoli smo zaznali. Tako smo pridobili znanje o tem, kaj pomeni biti v odnosu z nekom, kako komunicirati z drugimi, kako odnos nastane in kako se konča. Včasih so bili ti zgledi pozitivni, včasih negativni, vendar ni bilo nikogar:

• ki bi nam povedal, kaj je prav in kaj ni,
• ki bi nas popravljal, ko smo sami naredili napako, pa se tega sploh nismo zavedali, zato smo krivili vedno druge, če je odnos razpadel, sami pa smo še vedno delali iste napake,
• ki bi nam povedal, da zdaj smo pa pravilno ravnali, da bi vedeli za drugič, kako je prav.

Odnosi in komunikacija so del našega življenja oziroma naše življenje je sestavljeno iz odnosov in komunikacije. Zato je za kakovost našega življenja zelo pomembno, kakšne imamo odnose in kako komuniciramo.

V prvi vrsti pa, kakšen imamo odnos do sebe in kako komuniciramo s seboj, kajti tako kot to delamo v odnosu s seboj, tako delamo tudi navzven, z drugimi.

Temelj za zdrave odnose so naslednje lastnosti: spoštovanje, razumevanje in sprejemanje, potrpežljivost in vztrajnost, sočutje, ljubezen, nenasilje, resnicoljubnost in iskrenost. Brez tega ni zdravega odnosa, kajti dva se morata medsebojno spoštovati, razumeti drugega v smislu njegove drugačnosti, ga sprejemati kljub njegovi drugačnosti, biti potrpežljiv in vztrajen, sočuten, ljubeč, nenasilen, si prizadevati za resnico in se iskreno izražati.

Vendar pa nekdo, ki teh lastnosti nima, jih ne more izražati v odnosu z drugimi. Zato je potrebno te lastnosti najprej razviti v odnosu do sebe, torej:

• se spoštovati (ceniti svoje lastnosti in vrednote, po katerih živi),
• se razumeti in sprejemati v celoti (tudi svoje šibkosti, ne le pozitivne lastnosti),
• biti potrpežljiv s seboj in vztrajen (si dati čas, da nekaj razumemo in potem vztrajati, da dosežemo spremembo),
• biti sočuten do sebe, se čutiti in upoštevati svoje občutke,
• biti ljubeč in nenasilen s seboj (delati z občutkom s seboj),
• si želeti videti resničnega sebe, ne se zavajati,
• biti iskren in se iskreno pogovarjati s seboj.

Ko imamo te lastnosti, jih lahko šele izražamo v odnosu z drugimi.

Ključ do zdravih odnosov leži torej v zdravem odnosu do sebe. To je prvi korak ljubezni, drugi korak se začne, ko stopimo v odnos z drugim.