Prepletanje zasebnega in poslovnega življenja
Vedno več parov pride po nasvet, kaj narediti z obema odprtima frontama. Namreč, imata podjetje, v katerem delata oba, vsak je običajno zadolžen za svoj del poslovnih aktivnosti v podjetju. Obenem imata partnerski odnos in po navadi tudi družino, ki pa vedno bolj postaja talec njunega poslovnega odnosa, ki ga nehote in ne namenoma prelivata tudi, ko prideta domov, med zidove domače hiše.
Kaj se dogaja, ko prepletamo zasebno in poslovno življenje, pa nas to pravzaprav bremeni in uničuje zaseben, torej partnerski odnos?
No, res je sicer, da poznam primere dobre prakse, ko zakonca zelo uspešno poslovno krmarita in znata pustiti poslovne izzive in probleme v službi, doma pa se predano ukvarjata z otroci in z njima kot ljubečima in zvestima partnerjema. Za takšno razmejitev obeh »front« je potrebno veliko osebnostne zrelosti in zavedanja, da je pomembno doma ustvarjati ljubečo klimo, ki je ne bodo razdirali poslovni problemi, ki pač vedno so.
Urejen in srečen dom je namreč predpogoj za pozitivno energijo, ki jo potrebujemo v poslu. Bi se s tem lahko strinjali tudi vi?
No, prav to je poanta v začetku moje zgodbe opisanih parov, ki ne znajo in niso, vsaj zaenkrat, sposobni ločevati poslovni del od privatnega življenja. Kako se to v praksi kaže?
Torej, on je na primer zadolžen za proizvodnjo in pridobivanje novih strank, ona pa za finance in računovodstvo ter kadre. Na pogled to štima kajne? Ker pa nimata vpeljane resne poslovne kulture v smislu, da imata organizirane poslovne sestanke, na katerih se redno debatira o reševanju sprotnih poslovnih izzivov in niso razdeljene vloge operative ter seveda posledično odgovornosti, se dogaja, da se on nad njo dere in kriči pred drugimi zaposlenimi, da ni plačala nekega računa, za katerega je že zdavnaj obljubil, da bo plačan, divja po pisarni in se kljub njenim prošnjam, naj se vendarle umiri samo še bolj razsaja. Ne pokaže nobenega profesionalnega odnosa do nje kot sodelavke in ne nazadnje kot do solastnice. S tem ji zbija njeno avtoriteto do podrejenih ter jo ponižuje, kar njo seveda boli kot osebo, žensko, sodelavko in seveda partnerko, kajti z njim gre potem domov. Njena agonija se torej ne konča, ko zapusti delovno mesto ampak se nadaljuje tudi doma, ko ji mož še kar dopoveduje, kaj vse narobe dela, da se na njo nikakor ne more zanesti, da je preveč medla in nedoločna do zaposlenih, da sploh ne ve, zakaj jo sploh še gleda v firmi in tako naprej in tako dalje.
https://duhovnost.si/izdelek/iskreno-o-partnerstvu-melita-kuhar/
Sedaj pa si zamislite, kako se počuti naša opisana gospa, ko se njen tek po krogu najedanja moža nikoli ne neha. Če mu pove realna poslovna dejstva, jih on pobije s svojimi argumenti. Ni pomembno ali sta doma ali v poslovnih prostorih, on ne izklopi poslovnega dela in je ne vidi več kot svoje žene in matere njunih otrok, temveč jo kritizira in jo vidi le še zgolj kot nevarno in nelojalno podrejeno, ki dela sabotaže. No, on to tako vidi in ignorira dejstva, da brez nje tudi njuna firma ne bi bila tako uspešna kot je. Začela je razmišljati, da ne zmore več biti »v službi« non stop, da on ne zmore preklopiti med poslovno in zasebno sfero in je v lastni čustveni agoniji pripravljena izstopiti iz njune firme in se tudi od njega ločiti, ker sicer pravi, da se ji bo zmešalo. Njega je njeno razmišljanje šokiralo, ker se sploh ni zavedal, kako globoko je s svojim nespoštovanjem in omalovaževanjem uničil oba odnosa.
