Mamina solata in kmečki pogovori

Odraščala sem v vasi, kjer je 20 hiš in 25 štal, kot bi rekli ljudje v tej vasi. Povedano lepše, 25 hlevov. A če sem doma dedku rekla hlev, se mi je smejal: »Kakšen hlev, to je navadna štala!« Zatorej 20 hiš in 25 štal. Malo pretiravam, a to vsi radi počnemo, kadar želimo izpostaviti pomembno bistvo. Hrastovica se imenuje vas.

Odraščati na kmetiji je za otroka raj. Le da se tega takrat ne zaveda. Nimaš druge izbire kot vdihavati svež zrak, jesti solato z domačega vrta, krepiti motorične spretnosti na njivi, učiti se fizike v praksi, opazovati krog življenja ‒ rojstvo in smrt živali. Nikoli ne bom pozabila, kako sem trmoglavila, da želim biti poleg, ko se skoti teliček, in kako sem potem stekla iz hleva, kolikor so me noge nesle, ko sem to v resnici videla. Za vsako žival si vedel, kako ji je ime,  kakšen značaj ima in kdaj je šla na izlet – tako so rekli, ko je ni bilo več v hlevu – in vsi smo igrali to igro, da verjamemo lepim lažem.

In hočeš, nočeš ‒ ves čas si v stiku z naravo. Mnoge stvari, ki se jih ljudje učijo pozneje v življenju, se nam na vasi zdijo samoumevne.

OGLAS

Težko je le za otroka, ki si želi videti ves svet. Ki si želi namesto jame v gozdu raziskovati piramide, se namesto brega reke Krke dotakniti najlepših plaž sveta, namesto krav v hlevu opazovati leve in žirafe, se namesto v šolo sprehoditi po hollywoodski rdeči preprogi, namesto sosednjega grička osvojiti Mount Everest, namesto vaške veselice bos v krpici blaga ob ognju plesati z Indijanci, namesto babičinega kruha iz krušne peči, namazanega z domačo smetano in posutega s sladkorjem, jesti v najprestižnejših restavracijah na svetu (in si predstavljati, kako si v naročje položi bel prtiček), namesto s traktorja skočiti s padalom, namesto lastovk v hlevu opazovati letala na letališčih po svetu.

S svojimi neukrotljivimi kodrčki, močnimi nogami, lunastim obrazom in ves čas rdečimi lički, pridnimi, a nenatančnimi rokami, s svojo kozorogovsko naravo in ponižnim ugajanjem ljudem sem se popolnoma zlivala s tistim okoljem dvajsetih hiš in petindvajsetih hlevov, a oči so neumorno kazale tiste iskrice, ki so žareče podžigale željo po svetu. Po Svetu. Staršem je verjetno težko imeti takšnega svojeglavega otroka …

To je tisto čudno obdobje, ko bi ves topel kruh iz krušne peči, ki ga je z ljubečimi rokami naredila babica, takoj zamenjal za le en kos svežega kruha iz trgovine; ko bi dal vse za eno veliko kupljeno svetleče jabolko, namesto teh domačih, ki jih odtrgaš z drevesa za hišo in so estetsko tako nepopolna. Predvsem pa sem želela ven iz te Hrastovice. Kam? V Hollywood, v glamur, v razvit svet, v mesta, med intelektualce, med uspešne in razgledane ljudi … ker tu, v Hrastovici, tega ni!

“Le komu sem se zamerila, da moram tu živeti,” sem se večkrat skrivoma spraševala, a pogum nikoli ni bila moja močna plat, zato tega nisem izustila glasno. A vedela sem, da bom šla!

Več v knjigi CAMINO – Od suženjstva do svobode >>

In sem šla! Že zelo zgodaj sem šla od doma v prvo večje mesto, nato še v večjega, nato pa v – Svet! Iskati popolno lokacijo, kjer bom živela življenje, kakršno je prikazano v filmih in bom ob tem srečna! 

Hollywoodska zaigrana srenja filmov za pranje možganov množic sveta mi tega ni dala. Odmaknjene in meni nerazumljene indijanske vasice južne Amerike prav tako ne. Še nekajkrat sem poletela na Zahod raziskovati pravi svet, preden sem obupala nad njim in se usmerila na Vzhod celo v meditacijske centre. Potem še malo na sever in na jug …

Danes je približno 10 let od takrat, ko sem se tako polna sreče v vsaki celici telesa in visokih pričakovanj v očeh odpeljala iz tiste zakotne dolgočasne vasi dvajsetih hiš in petindvajsetih štal, prepričana, da je to moja odrešitev življenjskega bremena življenja med kmeti, ki razen gore mesa in praženega krompirja ter pogovorov o kravah ne poznajo. Tako sem mislila takrat …

In prav danes se peljem v to vas …

Včasih te smrt bližnjega opomni na res pomembne stvari v življenju. Morda ne opomni, ampak utrdi njih občutke in zavedanja. In na žalost prav smrt bližnjega združi sorodnike, znance, sosede … Tako se danes še močneje zavedam občutkov, ki sem jih po toliko letih iskanja pravih resnic življenja iskala po vsem svetu in nazadnje – našla doma … 

Opazujem naše dolenjske griče, ki ravno dobivajo to lepo spomladansko zeleno podobo – kako so čudoviti! Zagrizem v mamino solato, prav to, ki jo je nekaj minut nazaj prinesla iz svojega vrta s ponosom v očeh in srečo v srcu ob nasmehu njene hčerke, ki tako obožuje vsak listek iz njenega vrta. Sprejemam pozdrave sosedov, ki mi segajo v roke, res pristno veseli, da me ponovno vidijo, saj že dolgo nimamo več privilegijev vsakdanjih srečevanj. Vedno znova me nasmejejo ob že stotič povedanih zgodbicah mojih otroških dogodivščin.

Prav v tej vasici dvajsetih hiš in petindvajsetih štal, ki sem jo dolga leta krivično črnila, občutim nekatere najpomembnejše vrednote, katerim smo nehvaležno odvzeli pomen in njihova najvišja mesta pomembnosti življenja, ter jih umetno zamenjali z ostalimi, kapitalistično usmerjenimi.Prav tu v stiskih rok čutim iskrenost, v pogledih iskreno zanimanje, ob težavah samoumevno pomoč in podporo celotne vasi. Tu se zavem, kaj pomeni izraz mož beseda, ki ne potrebuje papirjev in pogodb. Vidim, kaj pomeni trdo delo, a tudi kaj pomeni prava zabava, druženje ob kozarcu cvička in roštilju, ki z vonjavami privabi celotno vas, kar vedno ustvari zanimiv dan. V tem okolju začutim, kaj v resnici pomeni podati roko in kaj sploh je prava iskrenost. Tu se težko počutiš sam, težko si stresen, težko izgubljen …

Stik z naravo, z zemljo jim je nekaj samoumevnega. Za meditacijo in duhovnost še nikoli slišali niso, a to živijo bolj kot mnogi samooklicani guruji tega. Ti kmečki pogovori, kateri so se mi zdeli kot psevdointelektualnemu otroku tako primitivni, vsebujejo nekatere modrosti, za katere nihče od njih ni potreboval hoditi na premnoge seminarje osebne rasti. Zgolj sesti ob kavici, poslušati ptičje petje in opazovati zelenje dreves, kar učijo zen mojstri, je tu vsakdanjost. In hrana … oh ta slastna hrana domači vrtov …