Nad vhodom v Rockefellerjev Center v New Yorku visi nad Jesajevim besedilom, umetniško dekorativen relief moškega z brado in šestilom: »Wisdom and Knowledge shall be the stability of thy times« – Modrost in znanje sta trdni osnovi našega časa. Relief z obeh strani spremljata dve figuri, ki simbolizirata zvok in svetlobo.
Ker se je korporacija RCA (Radio Corporation of America) nahajala v Rockefellerjevem centru, se dozdeva, kot bi upodobitev imela nekaj opraviti s TV ali radiom. Zdi se, da je ta podoba motiv iz knjige Book of Urizen (Urizenova knjiga), avtorja Williama Blaka (1757–1827), iz katere je povzeta pesem. Proti koncu 18. stoletja se je v Angliji srečevala skupina inteligentnih ljudi, ki je imela duhovno globino ter lastno simboliko in govorico. Skupina se je tedensko srečevala v majhnem prostoru nad knjigarno Joseph Johnson Bookshop v Londonu. Tu, pri Josephu Johnsonu, je Blake govoril o politiki, filozofiji, religiji pa tudi literaturi. Srečeval je pisatelje, ki so pogosto prihajali v knjigarno. Frederick Tatham, Blakov prijatelj iz njegovih poznejših let, je o njem zapisal: »Njegove duhovne sposobnosti so bile neverjetne. Prebral je skoraj vse v kateremkoli možnem jeziku, ki se ga je naučil sam.«
Od teozofov, ki so vplivali na Blaka, je bil prvi in najpomembnejši Jakob Böehme, ki je tako kot Blake uporabljal lepoto kot okno do božanskega. Sprejel je ideje alkimistične simbolike Roberta Fudda in Thomasa Vaughama. Kot hermetiki je bil mnenja, da je človek Božji mikrokozmos. Zelo dobro je poznal tudi dela Williama Lawa, ki je prevedel v angleščino dela Jakoba Böehmeja.
Po Blakovem svetovnem nazoru se je nebeški človek, mikrokozmos univerzuma (v Blakovi terminologiji Albion), zaradi padca ločil od Boga in se mora med stoletji znova združiti z Bogom. Duša je po Blakovem mnenju razpadla, zato se mora vsak element njene biti na poti v večnost na novo spraviti z njo.
Prispodoba nas spominja na staroegipčanski mit iz začetka časa, ki govori o Ozirisu, raztrganem na koščke, ter človekovo dolžnost, da raztrgane dele znova sestavi skupaj, da bi lahko ponovno postal duhovno popoln. Za ta cilj »potrebuje človek trajno, novo sebstvo«, kot se je izrazil Blake. Treba je »spremeniti sebe.«
Sedem čuvajev
Urizenova knjiga se začne s poročilom o padcu nebeškega človeka v materijo, v vrtinec izkušenj, »v doline, temno od hrepenenja«. Blake se je boril z nalogo, da je »neplemenite« strasti spreminjal v čisto zlato večnega. Da bi ta kozmični proces spodbudil, je vpeljal ognjenega Orka, stvarnika zavesti, Duha revolucije in obnove, ki poje: »Časi so dokončani, sence se vlečejo mimo.« Pomembno je omeniti poseben čas, v katerem je Blake to revolucijo doživel, čas, v katerem je Mozart komponiral briljantna in revolucionarna dela (kot npr. Čarobno piščal). Bil je čas (leto 1781) Urana, »Boga Očeta« obnove in revolucije, ko so odkrili planetarne sile v sončnem sistemu, ki so imeli posledice na kulturo in družbo.
Za časa Blaka v Angliji je sprva to pri nekaterih vodilo do tega, da so se obrnili proti etablirani racionalni kulturi v delih in zakonih, z ozirom na mehanični, merljivi in materialistični svetovni nazor (Newton in Locke), s katerim so ti vesolje zreducirali v kolesje urinega mehanizma. Blake je o tem dejal: »May God keep us from single vision and Newton’s sleep« (Naj nas Bog obvaruje pred omejenim gledanjem in Newtonovim spanjem«). Za Blaka življenje ni merljivo in se ne more zajeti s kvantitativnimi »naravnimi zakoni«. Ork, ognjeni obnovitelj, ne sme biti le prebujen, temveč mora delovati v zavesti. Le z ognjenimi in električnimi silami Urana se lahko obnovijo padle duše in premagajo Saturnovo fazo (»časi so dokončani«). Z ognjem se narava obnovi (Igue Natura Renovatur Integra, INRI). »Burning bright« (Svetlo gori).
V Blakovem svetovnem nazoru obstaja »sedem čuvajev, ki bedijo nad padlim človeštvom«). Iti moramo mimo njih. Obenem nas istočasno spremljajo na naši razvojni poti in svoja dejanja prilagodijo našemu stanju. Ime Urizen je izpeljano iz besede vezati ali omejiti Saturnovega duha stvarnika, »Gospodarja firmamenta«, ali tudi prvih, sebi naloženih meja. Blake je o tem spesnil naslednje besedilo. V originalu se nahaja na bakrorezu:
Iz Božje večne delavnice
je v roko vzel zlato šestilo,
da bi obkrožil univerzum in vse ustvarjene stvari.
Eno točko je osredinil in druge vrti okrog nje.
Okrog, skozi veliko, globoko temo.
In glej, tu leži vaša meja, do tja ste vezani.
Naj bo to tvoja meja, o svet.
Zvok in svetloba
Kje so meje sveta?
To niso fizične meje Zemlje. Vemo, da ne moremo pasti čez rob v večnost. Znano nam je, da smo ujeti v krožni sistem rojstva in smrti, ki mu ne moremo uiti na običajni način. Kako daleč seže naše zaznavanje, kako gledamo in slišimo svet okrog nas?
Nista zvok in svetloba del večjega sistema? Prek našega bitja smo povezani s prostorom in časom. Le prek zvoka in svetlobe lahko nekaj zaznamo o svetu, v katerem se nahajamo.
Zvok in svetlobo imamo lahko za fenomena valovanja, neprenehoma nihajoča v času skozi ničelno točko od pozitive do negative in zato vezana na prostor ter čas.
Si lahko predstavljamo svet brez zvoka in svetlobe?
Brez zvoka in svetlobe ne bi mogli storiti ničesar, ne bi mogli ničesar izkusiti. Napredek bi bil onemogočen. V svetu, ki bi bil temen, hladen, prazen in brez življenja, kot ga poznamo sedaj, ne bi bili ničesar. Nobene iskreče, žareče svetlobe pomladi, nobenih cvetočih rož, nobenega razvijajočega se življenja, nobenega sedmernega Duha, ki vse žene in proizvaja, nobenega vulkana, ki nam pošilja svoje žarke.
Zvok je eterska sila, s katero oblikujemo naš svet – gradimo ali uničujemo. Zvok je kot šepetanje v atmosferi, katerega nihanja pritiskov, povzročena z zvokom, se opažajo le od 20 do 80 mikropaskalov. Povprečen atmosferski pritisk na nadmorski višini znaša okrog 1000 hektopascalov. Če obe vrednosti povežemo, se pokaže zelo, zelo majhno število. »Kot duše smo najbolj notranje povezani z zvokom,« pravi gospa Blavatsky. Duša se neposredno odziva na zvok, ki s pomočjo našega telesa doseže dušo. Mnogo hitreje kot na svetlobo, ki ima višjo frekvenco.
Zato se nas lahko neka melodija ali akord močno dotakne. Zvok je nosilni valj za eter, prijeten in plemenit, ki nas potisne do skrajnih meja, vzgaja in tolaži. Zato je glasba pri tempeljskih službah Rožnega križa zelo pomembna.
Sedemkratno
Kako so zgrajeni toni v glasbi?
Klavir ima sedem oktav s sedmimi toni, skupaj sedem krat sedem, torej 49 tonov. Beseda oktava vsebuje besedico »okto«, ki pomeni »osem«. Se pravi, v vsaki oktavi je sedem tonov, osmi ton je povezava z naslednjimi sedmimi toni.
Govorimo o tonski lestvici. Vendar če to opazujemo kot vzpenjajočo se špiralo, je vsako naslednje kroženje povezano prek osmega tona.
Brez zvoka, brez šuma, ne moremo živeti v čisti tišini.
Svetovni rekord zadrževanja v neakustičnem, to je neodmevnem prostoru, je 45 minut. Neodmevni prostor je merilni prostor, v katerem se v ozadju ne sliši nobenega šuma in ni nobenega odboja. V takšnem prostoru se ne moremo več pravilno orientirati, imamo probleme z ravnotežjem, se nelagodno počutimo in hočemo čim hitreje oditi ven.
Zvok nas povezuje z etersko energijo, nasprotno je svetloba astralna.
Pri svetlobi spoznamo isto zgradbo kot pri zvoku, isto razdelitev v oktave. Prek odboja določenih svetlobnih frekvenc vidimo in razločujemo vsakodnevne predmete.
Svetloba, ki se razširja v prostoru, ne da bi se odbila, je nevidna. V primeru, da pade na predmete, jih vidimo. S svetlobo vidimo svet okrog nas. Pokrajino, ki se kaže z vsakim korakom naše poti doživljanja. Mavrico, ki se zdi, da se premika skupaj z vsakim korakom.
Pri svetlobi, ki je za nas vidna, razločujemo sedem barv. Če barve opazujemo kot krog, nastane osma barva, magenta (op. ured.: barva, ki ima svetlo rdeč, vijoličen ton). Lahko jo opazujemo kot povezavo z višjim spektrom, ki je za nas neviden.
Spekter vidne svetlobe domnevno ustreza sedmim tonom oktave. Vidna svetloba, to je vidni del področja neskončno mnogih elektromagnetnih valovnih dolžin, ki se dajo analogno z glasbo razdeliti v oktave, se razteza naprej tako v ultravijolično kot na infrardeče področje.
Po teozofu G. de Puruckerju »so ultravijolični in infrardeči žarki v mejnem področju med našim fizičnim univerzumom in astralnim področjem, neposredno nad in neposredno pod fizičnim svetom.« Ker imajo te valovne dolžine vpliv tudi na fizično področje, čutimo toploto infrardečih žarkov. Zaradi ultravijoličnih žarkov naša koža porjavi. Kot zgornje tone doživljamo nekaj iz drugih področij oktave. Toda, zakaj vidimo, slišimo in izkušamo le del stvarstva? Smo še vedno tako nepopolni in slišimo le redke tone šepeta etrov?
Naša duša je ta hip še preveč raztresena. Zaposlena je z zbiranjem sedmih oddvojenih delov. Prav tako, kot je Izis zbirala razkosane in raztresene dele Ozirisa. Duša vidi še premalo nove svetlobe. Sami nimamo možnosti, da se rešimo krogotoka. Nasprotno pa nas svetloba popelje tja, kjer je Kronos določil meje prostora in časa.
Le njegov uporniški vnuk Kairos nam daje trenutke vpogleda in nam omogoča, da v slikah in ognjenih plamenih zaslutimo oddaljeno prihodnost. Šele za tem, ko v nas biva svetloba, nebeško dušno bitje v drugem sedmero krogu, bo sedem črepinj ponovno zlepil skupaj. Nato lahko odidemo prek Saturnove meje, kjer na nas čaka ljubezen.
V Blakovi pesmi je to meja. Duh, duša in telo so nato združeni, vsi trije so okronani z zlato kraljevsko krono. Trije kralji potujejo k zvezdi na vzhod.
Duh in duša hodita spredaj. Tretji kralj nelagodno sledi Božji poti. Kot piše Jan van Rijckenborgh pogosto napačno zavije in teče, iščoč zadaj.
»Glej! Postal si svetloba in ton,« tako je v Glasu tišine, »ti si svoj mojster in Bog. Ti sam si cilj lastnega iskanja. Vedno doneč glas, ki zveni od večnosti do večnosti, prost vseh sprememb, prost vseh grehov, sedem tonov v enem, v glasu tišine.«
Poznamo zelo majhen del poti. En del nam je prikazan prek Kairosove bliskovitega uvida duše, drugi del bomo še odkrili.
