Izbira ljubezni je okno priložnosti, kar ni novost, novost je, da kot dediči racionalizma, oropani čutenja, ne poznamo ljubezni…, le mislimo, govorimo in pišemo o njej, namesto, da bi jo tiho živeli in postali njeni uteleševalci. Naši ‘ljubezni’ manjka Veliko razumevanje, da ne more biti deljena, pogojena, zožena na samo-izbrane objekte. Ljubezen je osvoboditev Vira, da steče skozi nas in se po nas razliva na vse, nezmožna postati svoje nasprotje. Pri uresničeni ljubezni človek ne more imeti druge zasluge kot to, da Ji dovoli biti. Ona že je! Tiho in potrpežljivo čaka, da bi nas lahko oživela, navdihnila, nas ozdravila, nas povezala in poenotila v slavospevu življenja, le umakniti se ji moramo, sestopiti moramo iz prestola in ji dopustiti, da Ona vlada naši misli.
To ni lahko, umreti moram kot ‘jaz’ in življenju dovoljevati, da se godi skozi mene, ne da bi se ob tem zaletavalo ob to, kar jaz mislim o njem. Resnična ljubezen je to razumevanje, brez njega je ljubezen nedokončana zgodba. Ko se zavemo svoje ‘ljubezni’ kot pogojene sebičnosti, ki ima rada le tako dolgo, dokler dobiva nazaj, pade aroganca uma. Ponižen um postane nesodeč sprejemnik danosti in jih šele zdaj lahko ‘vidi’ neposredno… in zato občuduje, slavi, razume in z njimi sodeluje.
Dokler je um glasen, vidi le samega sebe in svoje ‘premoženje’…, medtem ko je jasen um vzgon za jadranje Ljubezni, visoke zavesti. Ravno pogojena ljubezen, zožena zavest ‘hrupnega’ uma je tista, ki nam je obstoj tako zagrenila. Ženemo se za zaslužkom, človeškim znanjem, takimi in drugačnimi dosežki…, komolčamo se s domačimi, s sosedi zaradi različnih miselnih vsebin, hodimo en čez drugega na delu, v poslu, z neznanci na spletu, da bi razmetavali svojo misel in se hranili z njihovim strinjanjem, pozornostjo, udeležbo, denarjem.., se skratka spotikamo ob dejanja nizke zavesti povsem nevedoč, da nizko zavest s tem ohranjamo in povečujemo zase. Če bi vedeli, da to počnemo, tega ne bi počeli!
To je silovitost ljubezni… iz linearnega stopicanja skozi življenje iz nas naredi sijočo silovitost v trenutku večnosti, ki nas v hipu preobrazi in osvobodi ujetosti v tisto, kar šele zdaj prepoznamo za to, kar je. To je zavedanje… snop svetlobe, ki razjasni pojem in uniči predstavo v istem hipu, ko se jo zavemo. Nič drugega ni več potrebno narediti. Zavedanje vse naredi samo po sebi! Nobenega naprezanja, nobenega trda, nobene možnosti samo-hvale, nobene hrane za ‘jaz’!
Sledi:
Ponižnost – Vstopnica v življenje
