A se radi prilepljate na svetlobo drugih?

Pa za njihova čustva, misli?

Saj ni nobene velike razlike, ko je človek navajen se prilepljati na to, kar so drugi.

Oni so oni, glede na to, kako to obrnemo. Kljub temu, da je svetloba, ali pa do so čustva, misli, se gre še za nekaj več. Namreč to, kar so oni, so oni!

OGLAS

Pa ne samo to, da so oni. Vse kar so oni, vsebuje njih.

In če imajo njihova čustva naboj, da morajo sebe tretirati kot uboge, vzdržljive, močne, bomo posrkali tudi to.

Svetloba nikoli ni čista, jasna, če se ne gre za čisti občutek kar so oni. In ker smo v življenju naučeni, da povzamemo nekaj, kar se nam zdi, da bi to lahko bilo to, kar si želimo, to prevečkrat sprejemamo kot nekaj, kar je boljše, višje, bolj gotovo.

Se še spomnite ko so nas učili, da so njihove misli bolj pomembne, njihova čustva, ali pa občutki?

Ne gre se toliko za vsebino, ker je vsebina tukaj sekundarna, če ne vidimo, kaj je primarna substanca, ki vsebino obdaja in prežema. Vsebina je vedno vsebina. Če je prežeta z lažjo, smo vajeni, da jo sprejmemo, kar smo pač tako naučeni.

A ste vedeli, da so to, kar nas učijo v šolah, na treningih, pri psihologu samo mnenja, ki izvirajo večinokrat iz neposrednega zaznavanje tega, kar se nahaja v umu?

V umu se nahajajo vse vrste misli, čustev, občutkov, idej. In vse to je prepojeno z vsem ostalim. Kot mešanica torte, smutija, kisline, ipd. In če si naučen, da popiješ to, kar ti drugi ponuja kot svojo vsebino, podobno kot v trgovini, kjer je embalaža lepa, vsebina pa, hmm, …

Ljudje v moderni družbi nismo naučeni razločevati. Prej združevati.

V našem umu obstaja združevalec, ki kar združi to, kar se mu zdi vščeno, prijetno, se dobro čuti.

Pa ste vedeli, da se čustva svetijo? Isto kot luči. In tudi besede, misli, občutki se.

Če se jih ne naučimo ločevati in izbrati za nas tisto, kar je koristno, nas svetloba, ki jo kaj hitro zamenjamo za našo lastno svetlobo posrka. In to tako, da več ne vemo videti, kaj je res in kaj ne.

Čustvena regulacija sicer pomaga. A bolj drugim kot nam samim, saj se gre za to, kar prihaja iz nas, da je to nekaj, kar je naše in kar moramo občutiti, da se lahko tega odrešimo, če je to nekaj neželenega.

Pri čustveni regulaciji pa nas učijo kako z umom prepoznati neko čustvo in se mu izogniti na način, da ga spremeniš in zamenjaš.

In za kaj ga zamenjaš?

Za to, kar drugi pričakujejo, za to, kako se moramo prilagajati drugim ali za to, kar je za nas resnično. Zelo težka odločitev, a ne?

Za nas je vedno resnično tisto, kar je najbolj pretočno za nas same. A ne na način, da se pomešamo z drugimi in čutimo kaj je najbolj pretočno za naju dva, temveč za mene.

No, čustvena regulacija…

Kakorkoli že, kdor želi živeti v resnici kot resnica, se ne sme preveč ozirati na to, kako bova midva, temveč kako bom sam to, kar sem. Kajti če nisem to, kar sem, potem sva tudi midva fejk, a ne?