Ali lahko z delom na sebi pretiravamo do te mere, da nam celo škodi?

Na prvi pogled bi se morda zdelo, da je stalno in poglobljeno delo na sebi nekaj fenomenalnega. Bolj kot se spoznavamo, bolj kot se razumemo, bolj kot odpravljamo svoje moteče vzorce mišljenja, vedenja in čustvovanja, bolje je. Načeloma vse to drži. Ukvarjanje s sabo in svojo temno platjo nam lahko koristi. Do določene mere – in ravno to mero je pogosto zelo težko postaviti, tako kot na številnih drugih področjih v življenju. Predvsem zato, ker je delo na sebi tako zelo individualno in specifično, da je nemogoče pavšalno govoriti, kje je meja zdravega in koristnega.

Pogosto se namreč zgodi, zlasti pri ljudeh, ki so se odločili, da se bodo na novo izumili in osmislili, ter spremenili čisto vse v svojem življenju, da gredo predaleč. Delo na sebi jim postane obsesija, ki velikokrat vodi v še večje nezadovoljstvo s samim sabo in v pretirano togost v življenju. Na vsem lepem vse postane predmet analize, zato spontanost in sproščenost postopoma izginjata iz življenja.

Prvi koraki na poti samodkrivanja so velikokrat polni izzivov, obarvani s strahom in začinjeni s sramom. Nikomur ni prijetno brskati po svoji boleči preteklosti, analizirati starih napak, podoživljati občutkov nevrednosti, ali se osramočeno soočati z zgrešenimi življenjskimi izbirami ter karakternimi in temperamentnimi lastnostmi, za katere morda niso nič krivi, ker so pač privzgojene in prirojene. Vsak prvi, drugi in morda tudi tretji korak na poti osebne rasti je neprijeten. Dokler posameznik ne začne uspešno reševati tistih najbolj motečih elementov v svojem življenju. Takrat dobi krila, ker začuti, kako je živeti na drugačen način. Ker vidi, da z drugačnim vedenjem, mišljenjem in čustvovanjem v svoje življenje privlači drugačne ljudi, prejema drugačne odzive in se celostno bolje počuti. Tako kot pri hujšanju ali lepotnih posegih tudi pri osebni rasti velja, da bolj ko se otresamo neprijetnih lastnosti, večjo motivacijo imamo, da bi pri sebi spremenili še kaj. Postanemo malenkostni in pričnemo opažati še kup dodatnih stvari, ki nas motijo. Celo pretirano motijo. Stremeti začnemo k popolnosti, ki pa je tako ali tako ni. Pridemo do točke preloma, ko osebna rast postane obsedenost z iskanjem in ustvarjanjem popolnega sebe. V hipu pozabimo na vse, kar smo že dosegli in spremenili, ter se osredotočamo samo še na to, kaj vse je z nami še narobe. Ujamemo se v začaran krog, kjer zaradi obsedenosti z enim gnilim drevesom ne vidimo več zdravega gozda. Ali tako nekako. V svojem lastnem nezadovoljstvu s sabo začnemo pretirano analizirati in kritizirati ljudi okoli sebe. Dokaj hitro lahko postanemo neznosni in osamljeni v bitki s svojimi namišljenimi demoni.

OGLAS

Kje torej narediti piko?

Če opazite, da vas kljub intenzivnemu delu na sebi in pozitivnim premikom v smeri boljše različice sebe, še vedno moti preveč stvari, potem pretiravate. Pri osebni rasti ni toliko pomembno, da spremenite sebe za 180 stopinj, temveč da se naučite sprejemati tudi svoje manj lepe lastnosti in pomanjkljivosti. Vsekakor odpravite vse tiste lastnosti in vedenja, ki vas v življenju ovirajo, motijo in vam povzročajo stres. Omejite tisto vedenje, za katerega veste, da povzroča gnev in sive lase osebam v vašem življenju. Osebna rast naj bi vodila k večjemu zadovoljstvu s sabo in s svojim življenjem. Če ugotavljate, da postajate vedno bolj nezadovoljni in nesrečni, ste malce skrenili s poti. V tem primeru se raje posvetite temu, kar ste v življenju že dosegli in s čim ste absolutno zadovoljni.