Dolgo je kar sem sedla za računalnik in izpustila Toku, da se piše. Tako ja. Dovolim, da steče. Včasih skozi pisanje dobim potreben odgovor drugič zgolj spontani uvid, ki ga nisem predvidevala v vprašanju, ampak le brezpogojno sprejela. Pisanje je zame način Biti v Toku. Se ne silim in hvaležna sem, da mi ni potrebno pisati iz nuje, ampak imam blagoslov možnosti, da se v njem odraža obilje spuščanja in prepuščanja. Na svojih delavnicah veliko govorim o pomenu Spuščanja. Pogosto na prvi vdih naleti ta beseda na odpor, saj se prepogosto povezuje s predajo, udajo in porazom. » Kako naj popustim sedaj, ko pa sem dala skozi že vsa mogoča zdravljenja?« Ali pa: » Ali pomeni spustiti kontrolo in moj udarniški korak to, da bom kot pasivni polž čakala na Življenje?« Legitimna vprašanja, ki se zdijo statičnemu in v matrico ujetemu umu povsem na mestu. Tudi »mojemu«. A ko hodimo po robu teh omejitev, jih testiramo, dražimo in raztegujemo, se zgodi povsem drugačen uvid v proces spuščanja.
Pred leti, ko sem še kot neutrudna Amazonka z bikovskim temperamentom (čeprav sem tehtnica po horoskopu), na vrh gore nosila poleg sebe še kup drugih ubogih »žrtev« in bila znana po tem, da nikoli ne cedim (ampak res skoraj nikoli), je veljala ta moja lastnost borke in tiste, ki sili čez največja neurja, ki za seboj vleče pri tem druge in si jih po herojsko nalaga na ramena, za cenjeno. O kako je ugajalo mojemu egu, ko je nekdo le prepoznal to mojo častno vlogo in me pohvalil. Kot mali ptiček sem hvaležno zažvrgolela in se podala v novi hurikan. Prepričana, da sem tukaj prav zato, da rešujem in da sem čisto posebni lomilec ledu. Na polno. Svoje gibe, misli in občutke sem kontrolirala na način izrabe fokusa. Kako je to mogoče? Imela sem ponotranjeno sposobnost v zastal dih usmeriti vso svojo namero in nato kot najboljši apneaš v tem vztrajati. Seveda sem v pomanjkanju kisika s tem škodila svojim celicam in možganom, če se metaforično izrazim, a nič za to. Pomembo je bilo le:« Kako si pa ti zlata. In pridna. In od staršev si povzela le najboljše. V športu ti bo ta sposobnost koncentracije še kako prav prišla. Le tako naprej«. In sem poslušala. Pridna.
Do dne popolne izgorelosti in izgube vajeti. Jp ravno v tistih trenutkih teme noči, ko sem dojela kako zelo bogat je jezik bolečine in IZGUBE KONTROLE telesa, uma in duha, sem se vedno znova rojevala.« Vendar kako naj izpustim, ko pa me je strah, da če ne bom kontrolirala ljudi ob sebi bo vse še bolj kaotično?« Strah, ki se mi je kotalil po celicah (in se mi ob večjih izzivih še). Zelo znan zelo gosto vibrirajoč, a del izkušnje, ki se ji pravi…zorenje. Sprva sem izpustila, ker nisem več mogla držati, ker sem izgubila koncentracijo, s katero sem držala kontrolo pod…kontrolo. In v tišini vorteksa ugotovila, da se pravi Stik z Življenjem nahaja pravzaprav tam. Tam, ko so moje roke na polno razprte, srce čuti iskreno – včasih bolečino drugič svetlobo-, tam kjer sem del večje sile, ki krepko presega kontrol-frika egiča.
Kako se ta uvid nato praktično izkaže?
Kot primer naj navedem točko, na kateri v tem mikro trenutku stojim. Vem kaj so moji darovi, vem, da zmorem zelo veliko, vem, da sem prišla deliti Svetlobo, vem tudi kako jo bom v naslednjih letih delila…..in to je vse….kje, kako, s kom, čemu, kdaj…..vse prepuščam Toku. In tudi s tem kot pionir testiram meje. In prinašam nova vedenja v našo skupno izkušnjo. Ne gre za to, da bi sedaj vsem povprek solila pamet, da prodajo vse kar imajo, zapustijo življenje, ki ga imajo in sledijo iluziji o svobodi. Gre bolj za brezpogojno deljenje spoznanj, ki jih na tej poti polni negotovosti pridobivam. Gre za namero, da zrcalim izkušnje, ki jih zelo nenavaden položaj »odrasle sirote« in »brezdomke« prinaša v našo skupno izkušnjo. Gre za polno zavedanje vrednote družine, o kateri tako zelo rada govorim. O ljubečih pretočnih odnosih, ki so tako zelo vredni in še prepogosto podrejeni skrajno ego vodenim dinamikam. Gre za to, da zrcalim pomen svojosti, a sočasno izjemno bogastvo deljenja tega obilja z drugimi…. Gre za to, da je lahko lažna popotniška svoboda zasvojujoča in te kmalu lahko zapelje na stran pota ega. Tista globoka svoboda, ki jo začutim ob mamini smrti, ni svoboda potovanja po svetu brez »navlake« družinskih odnosov, ampak globok občutek svobode, ko se osvobodiš pravzaprav okov sebe-ega. Tako osvobojen v popotovanju več ne iščeš sebe, ampak se bolj igraš alkimijo Življenja. Mene vodi po tej poti soustvarjanje Agape-ja ali bolje tiste najgloblje oblike Ljubezni, ki se lahko vedno znova rojeva med zemeljskimi bitji. Gre za Pot polno treninga Predaje. Tudi, ko stojiš do kolen v blatu nekje na sredi gozda v tuji državi premražen in prestrašen in Veš, da moraš spustiti krč. Ali, ko se v vsej človeškosti zaveš kako zelo pogrešaš svojo družino in si upaš predati bolečini, ki sledi. Kajti le predan-v stanju brezpogojnega sprejemanja Življenja- lahko na polno užiješ vso kristalnost tega Toka.
Z ljubeznijo, Sarabraj.
