ALI OBSTAJATA DOBRO IN SLABO?

OGLAS

Ljudje že od rojstva dalje potrebujemo občutek varnosti. To je razumljivo za malo bitje. Vendar pa kasneje, na nek način postanemo od tega občutka odvisni. Zase in za svoje bližnje si želimo le dobro, slabega se pa bojimo in se mu izogibamo. Ampak, ali v resnici sploh obstajata dobro in slabo?

Ja in ne.

OGLAS

Pa raziščimo najprej »ja« del.

Za nas je dobro, če imamo dostop do hrane, čiste vode, oblačil, zavetja (toplega pozimi) in slabo, če tega nimamo. Dobro je, če nismo telesno hendikepirani, če nam delujejo vsi čuti in slabo, če si zlomimo okončino, če ne vidimo ali slišimo. Dobro je, če smo zdravi, v stanju bolezni se ne počutimo dobro in težko funkcioniramo, prav tako ne, če pojémo pokvarjeno hrano. Če pademo v globoko vodo in ne znamo plavati, ni dobro. Dobro je, če imamo vir prihodkov, če ga nimamo, je naše preživetje vprašljivo. In slednje je ravno rdeča nit zgornjih trditev (in še bi jih lahko našli): nekaj je, brez dvoma, za nas dobro ali slabo v povezavi z našim fizičnim preživetjem, ali: obstojem – neobstojem.

Kaj pa »ne« del?

V tem delu razmišljam o tem, da sta dobro in slabo le relativna. In sicer, relativnost se pokaže, če vzamemo v obzir gledišče vpletenih oseb v dogodek ali stanje. Relativnost lahko opazimo tudi glede na časovno točko opazovanja. Celo iz enega gledišča prostora in časa lahko naštejemo dobre in hkrati slabe strani nekega stanja v katerem se znajdemo.

Najprej nekaj primerov relativnosti med vpletenimi. Vrednost delnice je močno padla; kdor želi z delnicami zaslužiti, je to slabo, kdor pa želi delnice kupiti, je to dobro. V neki deželi vzplamtijo lokalni spori. To ni dobro za turizem te dežele. Je pa dobro za turizem sosednjih dežel. Ministrstvo za šolstvo bo financiralo izbran študentski projekt; izbirali so med dvema projektoma. Vprašanje, za koga je dobro, za koga slabo, je odveč. Država sprejme zakon o obveznih cepljenjih. To je dobro za izdelovalce cepiv. Je to dobro za nas? V nekem predmestju postavijo velik zabaviščni park. To je dobro za zabave željne, ni pa dobro za prebivalce, ki si želijo mirnega okolja. Država odobri uvoz poceni žita iz tujine. To je dobro za pridelovalce iz dežele uvoza in ni dobro za lokalne pridelovalce. In še in še primerov lahko najdemo.

Kaj pa opazovanje v času? Idealen primer je anekdota, ki sem jo enkrat nekje slišal. Ne vem, če jo znam v popolnosti ponoviti, vendar bo bistvo zadeto.

Nekoč se pogovarjata soseda:
– Uspel sem zbrati toliko denarja, da sem si lahko prejšnji teden na sejmu kupil konja.
– To je dobro.
– Ko sem ga pripeljal domov, sem slabo zaprl stajo in je pobegnil.
– O, to pa je slabo.
– Moj sin je spreten in pogumen, šel ga je iskat in ga je ujel.
– To pa je dobro.
– Med vračanjem je padel s konja in si zlomil nogo.
– Ooo, to pa je slabo.
– Naslednji dan so prišli vojaki zaradi vpoklica sina na služenje, vendar ga niso odpeljali zaradi zlomljene noge.
– To pa je dobro…

Pa poiščimo še kakšen primer. Študent s svojim projektom ni bil izbran za financiranje s strani Ministrstva za šolstvo. Je pa zanj čez nekaj časa slišal nek lokalni poslovnež, ki mu je bil njegov projekt všeč, zato se je odločil, da bo vanj vložil denar. Starejši par se je hudo ponesrečil v avtomobilski nesreči, v kateri je vanju čelno trčil avto iz nasprotne smeri. Zavarovalnica je izplačala toliko odškodnine, da sta lahko kupila nov avto in obnovila hišo, česar sicer ne bi mogla nikoli. Posledice nesreče pa so se v veliki meri zacelile. Neko žensko je mož, potem ko se je zaljubil v drugo, spodil od doma, saj je bil to dom njegovih staršev. Presenečenje je bilo popolno, zato je bila inercija dogodka takšna, da je žensko prestavilo v smer iskanja duha in na eni izmed duhovnih delavnic je spoznala svojega naslednjega moža s katerim je srečna in si delita pot iskanja najvišje resnice. In še je možnih primerov.

Primeri relativnosti glede na gledišče vpletenih, so za nas še vedno dovolj realni in dokončni, saj nismo hkrati eden in drugi vpleteni. Dogodek osebno še vedno doživimo kot dober ali slab, razen če ne nosi v sebi možnosti spremembe s časom, kar pa so že primeri relativnosti glede na čas. Slednji, absolutno gledano, ne puščajo dokončnega občutka. Kot smo videli, nekaj, kar smo v nekem trenutku občutili kot slabo, smo lahko kasneje občutili kot dobro. Ali obratno. Prav ta doživetja so tista, ki nas spodbujajo k ne ocenjevati, ali je doživetje za nas dobro ali slabo (in se s tem dodatno zapletati v vzorce in po nepotrebnem izgubljati energijo), saj ne vemo, kaj bo čas spremenil. Pustimo ob strani misel, da lahko nekaj dobrega čas tudi sfiži. In v resnici večinoma to tudi res počnemo: kar je dobro, je že »naše«. Poglejmo kakšne prijeme imamo, ko nekaj sprva ocenimo kot slabo. Če premoremo v sebi spoznanje o relativnosti, lahko dogodek nehamo sodimo. Nikoli ne moremo vedeti, kako bo stvarstvo spremenilo okoliščine, da bo za nas rezultat iz slabega »spremenjen« v dobrega. Niti kdaj (čas ni »obvezen« parameter stvarstva kot celote). Zato samo prepustimo, kar ni v naših rokah. Tako kot počnemo z vremenom, ki se ne spremeni po naši volji. Ultimativno spoznanje je, da dobro in slabo ne obstajata; sta le koncepta v umu človeka. Ampak živeti to spoznanje je čisto nekaj drugega, kot do spoznanja le priti. Dokler pa smo še navezani na ločevanje (na kar imamo vso pravico, saj živimo v dualnem svetu) pa bodimo zmerni optimisti in se potrudimo v vsem najdi dobro. Le z večih zornih kotov poglejmo in gotovo bomo odkrili pravega. Nekdo bi rekel, da je to metanje peska v oči. Prav, kakor kdo.