Današnja sporočila so navdihnili dotiki sočutja in posledično izjemni angeli ljubezni in izkušenj. Spoznala sem dekle, katere oči so tako zelo …žalostne. Govorijo zgodbo o tem, da so jo prizadeli. Z nožem brezčutnosti so zarezali v njo in ji pustili občutek….da ni vredna. Njeno vprašanje življenju in meni je tako bilo: “Kako naj pozabim to? Kako naj preprosto pozabim, da bi lahko šla naprej?” Spraševala sem se kolikokrat sem videla take oči. Zamegljene zaradi številnih solz in polne bolečine. Spomnila sem se svojih oči, davno tega, ko so me prizadeli. Spomnila sem si izgub, vsega kar je bolelo. Nisem pozabila.
A nisem pozabila tudi tega, da so me takrat vodila svetla nebeška bitja, ki so mi pomagala do odgovorov. Osušila te solze. Da bi danes lahko odgovor prinesla vam, ki iščete pojasnilo na zgornje vprašanje. In tako so začela nastajati spodaj ganljiva sporočila…
Angelsko kolo spominjanja in zdravljenja tako pravi….
1. Ne gre za pozabo. Pozaba v resnici ne obstaja. Ljudje si želijo določene stvari, odnose ali dogodke pozabiti, zato, da bi nehalo boleti. To potrjuje dejstvo, da nihče ne prosi, da bi pozabili spomine, ki so polni sreče. Te spomine se ves čas obuja s fotografijami in ljubečimi pogovori. Želi se pozabiti le tisto, kar je bolelo. A to je v nasprotju z resnico duše. Duša je prišla na Zemljo zato, da bi se na novo spominjala kdo je, kaj zmore in z novimi izkušnjami potrdila tisto, kar že ve o sebi. Torej si ne želi pozabiti. Duša ve, da je vsak spomin, vsaka izkušnja (pa naj bo še tako težka) izjemno darilo, ki na koncu pričara smisle življenja. V vsaki izkušnji se najde nekaj lepega.
Le kaj bi bilo, če bi jaz uspela pozabiti vse svoje bolečine? Ali bi lahko pomagala vam, ki prihajate k meni na meditacije, tečaje ali po nasvete? Le kako bi vam lahko pomagala, če ne bi sama razumela bolečine? Vedno se lahko vrnem v trenutke le-teh. A tokrat z drugačnim namenom. Nekoč sem se vračala z namenom, da sem podoživljala občutke lastne bolečine in se spraševala kaj to govori o meni. Danes se včasih vrnem k njim zato, da se spomnim kako sem jih premagala, kaj so me naučile in da lahko to zlato izkušnjo podarim naprej. Ti spomini niso več sovražniki, temveč postanejo rešilni jopič za nekoga, ki ima občutek, da se utaplja v neznosni bolečini.
Pravi namen se skriva v razumevanju in zdravljenju. Zdravljenju izkušenj, ki so se pripetile. Vzeti iz njih sporočilo, o tem kdo smo in kaj si želimo od trenutka nastanka te izkušnje dalje. To je trenutek, ko se na novo ocenimo in si zastavimo drugačne prioritete kot do sedaj. V kolikor smo se opekli v odnosu, si oprostimo naivnost, a ne čutimo obžalovanj, da smo ljubili. Naučili smo se nekaj novega o ljudeh in kako delujejo. Od sedaj naprej bomo morda dali sebe na prvo mesto, a vseeno verjeli, da je ljubiti vredno in da ljubezen obstaja. Le opaziti je potrebno to. In to bomo lahko opazili le, če smo imeli nasprotujočo si izkušnjo. Kaj je prava ljubezen spoznaš tudi tako, da se srečaš z njenim popolnim nasprotjem. Sedaj je vse videti lepše kajne? Le poglejte v pravo smer.
2. Če smo ugotovili, da pozaba ne obstaja, potem se poraja vprašanje kaj pa je s tistimi ljudmi, za katere se res zdi, da so pozabili na določen dogodek? Ali pa morda na vas? Jim je res tako zelo lahko, da so preprosto pozabili na vse svoje obljube in dejanja? Odgovor je kratek in preprost – NE. Verjemite mi na besedo. NE. Nekaj je kar vam ljudje pravijo in drugo je resnica. Včasih opazujem socialna omrežja. Na stotine fotografij srečnih obrazov, ki v danem trenutku uživajo v čemerkoli že in to delijo s svetom. Kar je čudovito in vesela sem za vse te ljudi. A žal velikokrat v teh fotografijah prepoznam ljudi, ki so globoko nesrečni. Ljudi, ki so mi zaupali, da so globoko nesrečni. Morda celo nesrečni z osebo, ki se z njimi smehlja na fotografiji.
Ali to pomeni, da je vse skupaj postalo eno veliko pretvarjanje? Ne gre za to. Gre le za to, da s takimi objavami ljudje skušajo vrniti energijo tega, kar bi lahko bilo ali pa je nekoč bilo. In s tem ni nič narobe. A pravim samo, da se nič ne pozablja. Prej ali slej pridemo vsi ljudje do soočenja. Tudi če so vas prizadeli, pa tega niste razumeli, ne bodite jezni na te ljudi. Odpustite jim zato, da boste vi lahko šli naprej. Oni bodo to izkušnjo bolečine razumeli kdaj kasneje, ob za njih pravem času, na za njih pravi način. Ne želite si maščevanj ali povračil. Vi ste potrebovali svojo izkušnjo. Svoje sporočilo. Vi ste potrebovali nove izkušenj in drugačna ravnanja. Njihova duša jih bo spomnila, ko bo čas za njihove izkušnje. Za vas bo najboljše le, da veste kakšne izkušnje si želite od sedaj dalje in si zagotovite odnose in okoliščine, ki vam to lahko ponudijo. Ne vpijte na ušesa, ki vas trenutno ne morejo slišati. Glas ljubezni bo uslišan prej ali slej. Zaupajte.
3. Ko romate po svojih izkušnjah je pomembno, da ne pozabite sledečega – vedno imate lepe spomine. V vašem življenju imate (tudi, ko je najbolj težko) ljudi, ki vas imajo radi. Ramo na katero se lahko naslonite. Imate hrano, vodo, imate nekaj, kar vas lahko razveseli. Vedno lahko opazujete nekaj lepega. Morda je to čudoviti ptiček v naravi ali pa velika vizija, ki jo videvate za vašo prihodnost. Ne pozabite na vse to. Oklenite se hvaležnosti in upanja in ju ne izpustite za vsako ceno. Ne pozabite, da vedno pride nov dan in da tista klasična, da za vsakim dežjem posije sonce – resnično drži. Vi ste vaše lastno sonce.
