Ali ste visoko senzitivna oseba?

OGLAS

Serotonin

Ugotovitev o dodatnem vplivu otroštva na visoko senzitivne osebe (VSO), dobrem in slabem, doda ustrezno opombo nečemu, kar sem napisala v tej knjigi, v poglavju o zdravnikih in zdravilih. Navajala sem študijo Stephena Suomija o manjšini opic rezus s prirojeno značilnostjo, ki se je prvotno imenovala »zadrgnjenost«, ker je vzgoja
v stresnih razmerah imela večji vpliv nanje. Ne le da so se zdele bolj depresivne in tesnobne, ampak so imele − enako kot depresivni ljudje − v možganih manj serotonina, kar se uravnava z antidepresivi.

Serotonin je kemična snov, ki se uporablja na najmanj sedemnajstih mestih v možganih z namenom prenašanja informacij. Kot se je izkazalo, so te občutljive opice imele genetsko različico, ki na splošno pripelje do nižje ravni serotonina, ta pa se s stresom še bolj zniža. Senzitivni ljudje imajo enako genetsko različico. Zanimivo je, da je ta različica prisotna pri samo dveh vrstah primatov – pri ljudeh in opicah rezus–, in obe sta zelo družabni in imata sposobnost prilagoditve širokemu spektru okolij. Morda so visoko senzitivni člani skupine bolj sposobni opaziti subtilnosti, kot so, katere nove vrste hrane se lahko varno zaužijejo in katerim nevarnostim se velja izogniti, kar jim omogoča boljše preživetje v novem okolju.

Obstaja veliko genetskih različic v vseh nas – na primer barva las, oči in kože, ali posebne sposobnosti ali določene fobije. Zdi se, da nekatere od teh različic ne služijo ravno nekemu namenu; druge so uporabne ali ne (ali so celo slabost), odvisno od okolja. Če živite v okolju, kjer je veliko strupenih kač in imate prirojen strah pred njimi, je to lahko prednost; a lahko postane problem, če želite postati učitelj naravoslovja.

OGLAS

Sicer pa, odkar sem napisala to knjigo in razložila o tistih opicah, so na Danskem Cecilie Licht in drugi opravili raziskavo, ki nakazuje, da imajo visoko senzitivne osebe enako genetsko različico. Več let so v raziskavah iskali samo povezavo med nizko ravnjo serotonina in depresivnostjo, rezultati pa so bili zelo neskladni. Verjetno zato, ker so v nekatere študije nehote vključili preveč senzitivnih ljudi z neproblematičnim otroštvom, da bi se lahko pojavila depresija.

Moral je obstajati neki pozitiven razlog za dejstvo, da je toliko ljudi »nagnjenih k depresiji«, kar bi morala biti evolucijska slabost. Nove raziskave sedaj kažejo, da ta genetska različica, ki povzroča nižjo raven razpoložljivega serotonina v možganih, prinaša tudi koristi, kot so izboljšano pomnjenje naučenega, boljša sposobnost odločanja in boljše splošno umsko delovanje, ter na podlagi pozitivnih življenjskih izkušenj tudi pridobitev celo bolj pozitivnega duševnega zdravja od drugih. Pri opicah rezus z enako genetsko različico ugotavljamo enake mentalne koristi. Za visoko senzitivne osebe, ki so site dejstva, da jih imajo za slabiče ali bolne, je Suomijeva študija morda najboljša obramba. Ta raziskava ugotavlja, da opice rezus s to značilnostjo − če jih vzgajajo usposobljene matere – bolj verjetno kažejo »prezgodnjo zrelost«, odpornost na stres in so vodje svojih družbenih skupin.

V istem slogu razvijajoče se raziskovanje drugih nakazuje, da so nekateri posamezniki še posebej senzitivni in zato bolj dovzetni za vplive okolja – na primer kot otroke se jih bolj dotakne vpliv staršev, učiteljev in dobronamerno posredovanje.

Kaj je resnična lastnost, ki vodi h končnemu rezultatu, pa naj bo za nas dober ali slab?

Kaj je tisto, zaradi česar smo si tako različni?

Kot sem napisala v tej knjigi, veliko vrst − zdaj vemo, da jih je do sedaj več kot 100, vključno z vinskimi mušicami in nekaterimi vrstami rib – ima svojo manjšino posameznikov, ki so visoko senzitivni. Čeprav je očitno, da ta lastnost vpliva na različno vedenje vrst, odvisno od tega, ali si vinska mušica, riba, ptič, pes, srna, opica ali človek − bi bil splošen opis tega, da je manjšina s to podedovano lastnostjo izbrala preživetveno strategijo, kar
pomeni, da se ustavi, da bi preverila, opazovala in premislila ali predelala opaženo, preden se odloči za akcijo.

Vseeno pa počasnost pri delovanju ni ravno znak kakovosti pri tej lastnosti. Ko senzitivni posamezniki takoj vidijo, da gre za situacijo, enako pretekli, se lahko, zahvaljujoč dejstvu, da so se že s tem, ko so zadevo premislili, iz tega ogromno naučili, odzovejo na nevarnost ali priložnost hitreje kot drugi. Iz tega razloga je najbolj osnovni vidik te lastnosti − globino procesiranja – težko ugotoviti. Ko nekdo obstane, preden se odzove, in tega ne poznamo, lahko drugi samo ugibamo, kaj se dogaja znotraj te osebe.

Pogosto so za visoko senzitivne osebe mislili, da so zadržane, sramežljive, boječe ali introvertirane (dejansko je 30 odstotkov VSO v resnici ekstravertiranih, in mnogi introvertirani niso VSO). Nekatere VSO so te oznake sprejele, saj niso dobile drugih razlag za svoje oklevanje. Kot je opisano v petem poglavju, nekaterim od nas se je oznaka »sramežljiv, boječ tujih sodb« zdela prav samoizpolnjujoča, glede na občutke drugačnosti in pomanjkljivosti, ki smo jih imeli. Spet drugi so vedeli, da so drugačni, ampak so to skrivali in se prilagodili ter se obnašali kot nesenzitivna večina.

Dejstvo, da razumemo, zakaj smo se razvili tako, kot smo se, nam pove veliko več o nas samih, kot sem vedela takrat, ko sem napisala to knjigo. V tistem času sem mislila, da se je naša senzitivnost razvijala, ker je ta lastnost služila večji skupini, namreč senzitivni ljudje lahko zaznajo nevarnost ali priložnost, ki jo drugi zgrešijo, ti drugi pa pripomorejo tako, da ukrepajo šele, ko so opozorjeni. To najbrž še vedno delno drži, vendar je verjetno samo stranski učinek te značilnosti. Aktualna razlaga se opira na računalniški model, ki sta ga naredila biologa na Nizozemskem. Max Wolf in njegovi kolegi so želeli vedeti, kako bi se senzitivnost lahko razvijala, zato so z uporabo računalniškega programa ustvarili situacijo, s katero bi izključili vse druge dejavnike. Nato so spremenili samo nekaj stvari naenkrat in opazovali, kaj se zgodi, ko zmanjka različnih možnih situacij in strategij. Hoteli so videti, ali je visoka odzivnost lahko dovolj uspešna lastnost, da bi se obdržala v populaciji – lastnosti, ki nas naredijo neuspešne v življenju, ne obstanejo dolgo.

Senzitivna strategija je bila preizkušena z ustvarjanjem scenarija, v katerem so spreminjali, koliko je bil posameznik, ki se uči iz situacije A − s tem da je bolj senzitiven do vsega, kar se v njej zgodi −, bolj uspešen v situaciji B, ker je to informacijo že imel (prav tako so morali spreminjati obseg koristi, ki je nastal z uspešnostjo v situaciji B). Drugi ekstremen scenarij je bil tak, da učenje iz situacije A ni prineslo koristi v situaciji B, ker ti dve nista imeli zveze druga z drugo. Poraja se vprašanje, pod kakšnimi pogoji bi zaznali evolucijo pri dveh tipih posameznikov, s tem da eden uporabi strategijo učenja z izkušnjo in drugi ne. Izkazalo se je, da bi moralo biti vsaj malo koristi, da bi se ti dve strategiji pojavili, kar bi pojasnilo vzrok za njun obstoj pri resničnih ljudeh.

Najbrž mislite, da je biti senzitiven vedno prednost, ampak pogosto ni. Zares, senzitivnost služi posamezniku le, če je v manjšini. Če bi bili vsi senzitivni, to ne bi bila prednost; kot takrat, ko vsi poznajo bližnjico, in jo uporabljajo − torej toliko ljudi uporablja informacijo, da ne koristi nobenemu. Skratka, senzitivnost ali odzivnost, kot jo tudi imenujejo omenjeni biologi, vključuje več posvečanja pozornosti podrobnostim, kot je v navadi pri drugih, in nato uporabo tega znanja za boljše predvidevanje v prihodnosti. Včasih se vam takšno ravnanje obrestuje, spet drugič se vam vaša dodatna pozornost in trud ne izplačata.

Senzitivnost, kot veste, ima svojo ceno. Resnično, lahko je izguba energije, če tisto, kar se vam dogaja zdaj, nima ničesar opraviti z vašimi preteklimi izkušnjami. In še, v primeru zelo slabe izkušnje v preteklosti lahko visoko senzitivna oseba preveč posplošuje in se izogiba ali občuti tesnobo v premnogih situacijah samo zato, ker nove na neki način malo spominjajo na preteklo slabo izkušnjo. Kakorkoli, najvišja cena, ki jo plačujemo s tem, da smo visoko senzitivni, je ta, da naš živčni sistem lahko postane preobremenjen. Vsak ima svoj limit, koliko informacij in dražljajev lahko sprejme, preden postane preobremenjen, preveč stimuliran, preveč vzdražen, preplavljen in enostavno ne zmore več. To mejo enostavno dosežemo prej kot drugi. K sreči si lepo opomoremo, brž ko dobimo nekaj prostega časa.